Padci starejših ljudi na poledenelih površinah

Čeprav po mnenju nekaterih z zamudo, zima vendarle vztrajno trka na naša vrata. Kmalu se bodo naša mesta in vasi pokrile z belo odejo. Sneg, ki radoživim otrokom in zagretim smučarjem prinaša nepopisno veselje, pa bo marsikomu zagrenil zimsko idilo.

Nedvomno je, da se bodo tudi letos s prvim močnejšim naletom snega, tako kot opažajo že vrsto let, čakalnice na urgentnih blokih po Sloveniji spet napolnile z gnečo poškodovancev, ki jim poledenelo cestišče in pločniki niso prizanesli. Med njimi bomo prav gotovo opazili največ starejših ljudi, ki zaradi zmanjšane koordinacije, manjše zmožnosti refleksne obrambe pred padcem, okornosti zaradi pridobljenih obrab gibalnega sistema in nemalokrat tudi zaradi povečane telesne teže najpogosteje podležejo padcu.

Posebej hude posledice padca v obliki zloma kosti doletijo predvsem tiste poškodovance, pri katerih je močneje izražena s starostjo povezana ali bolezensko povzročena krhkost kosti, ki ji pravimo osteoporoza. Zaradi zmanjšane prožnosti in trdnosti kosti zadošča že manjša sila, ki bolne kosti zlomi. Prav tako bodo tako imenovanim patološkim (bolezenskim) zlomom pogosteje podvrženi tisti bolniki z rakom, ki jim je bolezen z metastazami (zasevki) prizadela tudi okostje.

Poškodbe ob padcu so lahko različne: ob razmeroma ohranjeni trdnosti kosti pride le do zvinov v predelu gležnja, izpahov v sklepih ali pa do zlomov. Pri starejših ljudeh se zlomi najpogosteje zgodijo na končnem delu koželjnice (ko se oseba ujame na iztegnjeno roko), torej v bližini zapestja, na vratu stegnenice in na gležnju, zlomljena so lahko tudi osteoporotično spremenjena vretenca.

Pri prvi pomoči je poškodovanega treba najprej povprašati o načinu poškodbe. Če le nemirno leži in sam pove, da ne more premikati udov in da jih ne čuti, je treba ravnati kot pri zlomu v predelu hrbtenice; potrebna je njena ustrezna imobilizacija s čim manj premikanja poškodovanca do prihoda reševalcev.

Poškodovanci na mestu poškodovane okončine tožijo o bolečini, prizadetega uda sploh ne morejo premikati ali pa je gibljivost omejena. Že na prvi pogled, še bolj pa ob primerjavi z zdravo stranjo, je lahko opazna oteklina. Med zanesljive znake zloma štejemo vidno deformacijo (ali razobličenje) običajnega obrisa uda; pojavi se t.i. patološka (bolezenska) gibljivost, ki bi jo lahko potrdili s premikanjem prelomljenih delov kosti med seboj, kot bi premikali sklep. Lahko je slišno tudi škrtanje ob premikanju uda, ki se pojavi zaradi trenja med odlomljenimi deli kosti.

Prav je da tudi laik zna oceniti, ali je poškodovani v šoku; če postaja omotičen, bled, se znoji in ima močno pospešen pulz, obstaja velika verjetnost, da zaradi zloma prihaja do večje izgube krvi, kar bo narekovalo še bolj intenzivno kasnejše zdravljenje.

Pri odprtih zlomih, pri katerih je prekinjena tudi koža nad prizadeto kostjo, o obliki poškodbe ne bo dvoma. Pri zaprtih poškodbah, pri katerih nimamo direktnega vpogleda v dogajanje v poškodovanem delu telesa, pa pri prvi pomoči postopamo na enak način, kot če bi sumili na zlom kosti. 

Pri prvi pomoči je treba lajšati bolečino in skrbeti za primerno prekrvljenost okončine. Mesto poškodbe je treba imobilizirati, s čimer zmanjšamo levji delež bolečine, hkrati pa preprečimo nadaljnjo ali dodatno poškodbo zaradi morebitnih med seboj premikajočih se odlomkov kosti. Če ob ustrezni imobilizaciji bolečine ne ponehajo, lahko uporabimo blage analgetike, pri čemer je odsvetovana uporaba Aspirina in drugih pripravkov z acetilsalicilno kislino, ker le-ta moti strjevanje krvi.

Pri poškodbi zgornje okončine za imobilizacijo uporabljamo deščice, povoje in rute pestovalke na način, da je prizadeti del vedno imobiliziran med dvema sklepoma. Spodnje ude imobiliziramo s priročnimi predmeti, ob sosednji neprizadeti ud, reševalci pa bodo uporabili vakuumsko opornico.

Vsaka sumljiva poškodba zahteva pregled pri zdravniku v urgentni ambulanti, kjer bodo opravili rentgensko slikanje prizadetega področja in glede na izvid poškodovanca usmerili na nadaljnje zdravljenje: ob zvinu bo predpisano mirovanje in hlajenje prizadetega sklepa, ob zlomih pa bo potrebna uravnava in imobilizacija z mavčenjem ali pa kirurška oskrba zloma.

Da bi ne prihajalo do nepotrebnih poškodb, je na mestu tudi priporočilo in opozorilo, ki naj velja za vse: vedno, še zlasti pa na poledenelih površinah, velja previdna hoja, v kvalitetni obutvi z reliefnim podplatom in ojačanim delom v gležnju, ni se potrebno braniti uporabe pohodnih palic. Star pregovor »Tudi počasi se daleč pride« je vedno na mestu.