Zaustavimo krvavitev!

Četrtek, 26. april 2007 - 10:29

Kri je transportno sredstvo, ki po telesu prenaša kisik, hranilne snovi in toploto, obenem pa iz tkiv odnaša nastali ogljikov dioksid, ki se nato prek pljuč odstrani iz telesa, ter druge razpadne in neuporabne snovi, ki nastajajo v različnih tkivih ter se izločijo prek ledvic. Kri ima pomembno vlogo tudi pri obrambi telesa pred mikroorganizi in drugimi škodljivimi snovmi, ki pridejo v telo.

KRI – ŽIVLJENJSKA TEKOČINA

Odrasel človek ima približno 5 litrov krvi; sestavljena je iz tekočega dela – plazme – in krvnih celic. Od teh so najštevilnejše rdeče krvničke ali eritrociti, ki po telesu prenašajo kisik. Bele krvničke ali levkociti so celice, ki sestavljajo obrambno linijo in nas varujejo pred mikroorganizmi, krvne ploščice ali trombociti pa imajo sposobnost tvorjenja krvnih strdkov, ki ustavljajo manjše krvavitve in nas varujejo pred izgubo krvi. Kri je torej tista, ki celicam našega telesa zagotavlja kisik in hrano ter jih obenem varuje pred škodljivci iz okolja.

ŽILE – TRANSPORTNO OMREŽJE ZA KRI

Kri po telesu kroži v zaprtem sistemu obtočil, ki ga sestavljajo srce in žile. Srce je črpalka, ki kri poganja po telesu, žile pa sestavljajo ogromno transportno mrežo, po kateri kri lahko pride do še tako oddaljenih delov telesa.

Arterije so žile, po katerih svetla, s kisikom bogata kri teče od srca. Delijo se v vedno manjše žile, vse do kapilar, ki so najmanjše žilice, v katerih poteka izmenjava kisika, hranil in ogljikovega dioksida med krvjo in tkivi. Kapilare se nato združujejo v vedno večje žile – vene, ki temno, s kisikom osiromašeno kri ponovno dovajajo do srca in pljuč.

Kakršnakoli prekinitev tega zaprtega sistema povzroči izgubo krvi iz obtočil, ki ji pravimo krvavitev. Vsak med nami se je že kdaj urezal ali opraskal, pri čemer je prišlo do manjše krvavitve, ki pa se je hitro ustavila, saj so bile poškodovane majhne žilice, ki so se hitro zaprle z nastalim krvnim strdkom. Nevarnejše pa so krvavitve, ki nastanejo zaradi prekinitve oz. poškodbe večjih žil, saj je tu poškodba prevelika, da bi jo lahko zaprl krvni strdek. V takih primerih je potrebna hitra in učinkovita zaustavitev krvavitve.

Količina krvi, ki jo lahko izgubimo, ne da bi bilo ogroženo naše življenje, je odvisna od več dejavnikov. Zdrava, mlada oseba lahko izgubi dva do tri litre krvi, pri bolnih ali slabokrvnih pa je lahko usoden že en liter. Prav tako lahko prej pride do usodne izgube pri otrocih, saj imajo manj krvi.

VRSTE KRVAVITEV

Krvavitve lahko razdelimo na zunanje in notranje. Zunanje krvavitve zlahka prepoznamo, saj vidimo, da kri izteka iz telesa. Po navadi so posledica poškodb. Notranje krvavitve pa so skrite. Pri njih kri izteka v telesne votline, organe ali ob žile. Po navadi so posledica bolezenskih procesov na organih ali topih poškodb. Na zunaj je najpogosteje vidna le modrica in oteklina. Poleg izgube krvi je pri notranjih krvavitvah nevarna tudi utesnitev organov.

Glede na izvor krvavitve ločimo arterijske, venske in kapilarne krvavitve. Od teh so najnevarnejše arterijske krvavitve, saj gre tu za poškodbo žil, v katerih je kri pod največjim pritiskom in zato iz njih izteka hitro, v močnem curku in sunkovito, v ritmu utripanja srca. Kri je svetla, krvavitev pa zaradi hitrosti hitro usodna. Venska krvavitev je počasnejša in bolj enakomerna, kljub temu pa so venske krvavitve lahko obilne, sploh če gre za prekinitev večje vene. Kri je pri tej krvavitvi temne barve. Kapilarne krvavitve so majhne, kri bolj mezi kot teče. Če so pri topem udarcu poškodovane podkožne kapilare, kri izteka v okoliška tkiva in nastane modrica.

Krvavitve lahko razdelimo tudi glede na način nastanka. Poznamo poškodbene krvavitve, kjer pride do zunanje poškodbe žile, in bolezenske krvavitve, ki so lahko posledica bolezni krvi (nezadostna sposobnost strjevanja), bolezni žilne stene ali bolezenskih procesov v bližini žil (tumorji).

ZNAKI KRVAVITVE

Čeprav lahko zunanjo krvavitev zlahka prepoznamo, je pomembno, da znamo oceniti njeno nevarnost. To lahko ocenimo po videzu krvavitve – pulzirajoč, hiter curek krvi iz globoke rane je seveda nevarnejši kot počasi mezeča kri iz povrhnje opraskanine – in po videzu poškodovanca.

Pri velikih izgubah krvi (800 ml in več) so poškodovanci bledi, lahko imajo hladno, potno in lepljivo kožo, so zmedeni, utrujeni, lahko agresivni. Občutijo šumenje, zvonjenje v ušesih, pred očmi se jim temni, strah jih je. Utrip srca je pospešen, pulz, ki ga tipamo na večjih žilah, je slaboten ali sploh netipen, krvni pritisk je nizek. Vse to je znak izgube krvi in delovanja obrambnih mehanizmov telesa, ki poskuša s hitrejšim bitjem srca kljub zmanjšani količini krvi zagotoviti zadosten krvni pritisk. Če izgube krvi presežejo zmogljivost teh obrambnih mehanizmov, pride do popuščanja krvnega obtoka. Pri poškodovancu pride do šokovnega stanja, ki je izjemno nevarno in zahteva takojšnjo zdravniško pomoč.

Notranje krvavitve so težje prepoznavne, saj na površini telesa opazimo le modrico ali oteklino. Tu nam največ pomagata podatek o morebitnem padcu ali topi poškodbi ter zgoraj opisani videz poškodovanca.

PRVA POMOČ PRI KRVAVITVAH

Prva pomoč seveda pomeni zaustavitev krvavitve. Krvavitev zaustavimo tako, da prek sterilnega povoja, čistega kosa blaga ali kosa oblačila močno pritisnemo neposredno na mesto krvavitve. Če je mogoče, poškodovani del telesa dvignemo nad raven srca. Vzdržujemo pritisk in napravimo kompresijsko obvezo: na sterilno gazo oz. material, ki smo ga pritisnili na krvaveče mesto, položimo cel povoj ali kakršenkoli drug večji zvitek, ki ga imamo na voljo, ter nato vse to s krožnimi zavoji drugega povoja čvrsto pritrdimo, da se krvavitev zaustavi. Pri tem opazujemo barvo uda, saj lahko obvezo namestimo pretesno in povzročimo obtočne motnje v predelu pod rano (pomodrel ali bled in hladen ud). Kompresijsko obvezo zato preverimo vsakih 5–10 minut. Pravilno nameščena kompresijska obveza mora zaustaviti krvavitev iz poškodovane žile, ne sme pa zadrgniti uda. Če je mogoče, poškodovani ud namestimo v opornico ali trikotno ruto, ga dvignemo nad raven srca in poiščemo zdravniško pomoč. Če je v rano zapičen kakšen predmet, ga ne odstranjujemo, ampak rano povijemo skupaj z njim.

OBSEŽNE KRVAVITVE

Pri obsežnih krvavitvah pokličemo zdravniško pomoč in do njenega prihoda zaustavljamo krvavitev z neposrednim močnim pritiskom na rano, če ne moremo namestiti kompresijske obveze. Če je mogoče, poškodovanca namestimo v ležeči položaj z dvignjenimi nogami (če ne gre za poškodbo glave, vratu ali hrbta!). Pokrijemo ga z odejo, ne smemo pa mu dajati hrane ali pijače!

V izjemnih primerih, predvsem pri odtrganinah – amputacijah udov, ko je krvavitev zelo močna in je nikakor ne moremo ustaviti, lahko napravimo Esmarchovo prevezo: na krn uda (čim bliže mestu poškodbe!) namestimo vsaj 5 centimetrov širok pas ali trak in ga močno zategnemo. Nikakor ne smemo uporabiti ozkih trakov ali vrvic! Preveza prekine tok krvi pod mestom, kamor jo namestimo. Napravimo jo le izjemoma, saj je boleča in lahko povzoči odmrtje tkiv od mesta preveze navzdol. Zabeležimo čas, kdaj smo prevezo napravili, in poskrbimo za čimprejšnji prevoz v bolnišnico.

Smrt zaradi krvavitve lahko nastopi v nekaj minutah, sploh če gre za krvavitve iz predelov, kjer velike arterije izhajajo iz trupa (vrat, dimlje, pazduhe). Naša edina naloga v teh primerih je, da s pritiskom prek gaze, povoja ali obleke neposredno na mesto krvavitve le-to zaustavimo in kasneje, če je mogoče, namestimo kompresijsko obvezo ter poškodovancu čim prej zagotovimo zdravniško pomoč. Ta poleg drugih ukrepov pri obsežnih krvavitvah velikokrat vključuje tudi transfuzijo krvi.

Darujmo torej delček svoje krvi, saj lahko tudi tako nekomu rešimo življenje.