Temeljni postopki oživljanja

Sreda, 25. april 2007 - 14:28

Verjetnost, da se znajdemo v situaciji, ko je iz različnih razlogov ogroženo človeško življenje, ni tako majhna, kot se morda zdi. Zato bi bilo prav, da je vsakdo seznanjen vsaj s temeljnimi postopki oživljanja tako odraslih kot otrok. Pripravili smo nekaj osnovnih nasvetov za prvo pomoč v kritičnih situacijah.

Umetno dihanje in zunanja masaža srca zagotavljata ustrezno nasičenost krvi s kisikom ter pretok krvi skozi srce in možgane, ki sta življenjsko najpomembnejša organa. Nezavest nastopi v približno 15 sekundah po prenehanju dihanja in zaustavitvi krvnega obtoka, in sicer zaradi izjemne občutljivosti možganskih celic na pomanjkanje kisika. Če možgani niso prekrvljeni, pride že po 4 minutah do trajnih, nepopravljivih okvar. S temeljnimi postopki oživljanja (TPO) skušamo ohraniti pretok krvi skozi življenjsko najpomembnejše organe in tako preprečiti njihovo okvaro. O uspehu ali neuspehu oživljanja in posledični okvari možganov odloča vsaka sekunda, ki preteče od nastanka srčnega zastoja do začetka izvajanja TPO.

Pri nudenju prve pomoči je pomembno, da poznamo osnovne ukrepe, s katerimi pristopamo k poškodovanim ali nenadno obolelim, in njihov vrstni red, saj tako lahko nudimo hitro in ustrezno prvo pomoč, ne da bi se pri tem zmedli in izgubljali čas.

Temeljni postopki oživljanja

V primeru, ko naletimo na osebo, ki je neodzivna in ne diha, takoj pokličemo na 112, s čimer si zagotovimo čimprejšnjo zdravniško pomoč, nato pa začnemo z masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 30 masaž : 2 vpiha.

Z zunanjo masažo srca je treba pričeti takoj, ko ugotovimo, da je oseba neodzivna, ne diha oziroma ne diha normalno in se ne premika, saj z njo nadomestimo delovanje srca kot črpalke. Izvajamo jo tako, da pokleknemo na stran prizadetega in dlan dominantne roke položimo na sredino prsnega koša. Dlan druge roke položimo nad prvo roko, prepletemo prste, se nagnemo nad prizadetega ter z iztegnjenimi komolci močno pritisnemo pravokotno na prsni koš, ki naj se ugrezne za približno 5 cm. Popustimo pritisk, a rok ne odmikamo s prsnega koša ter nato ponovno pritisnemo. Za pritisk na prsni koš in za popuščanje pritiska poskušamo porabiti enak čas. Na ta način napravimo 30 stisov prsnega koša, in sicer s hitrostjo 100 stisov na minuto, kar pomeni, da izvedemo nekaj manj kot 2 stisa v sekundi. Temu sledita 2 umetna vpiha.

Z umetnim dihanjem predihujemo pljuča prizadetega z lastnim izdihanim zrakom, s čimer zagotovimo zadostno količino kisika za osnovne potrebe telesa. Izvajamo ga tako, da z zvrnitvijo glave nazaj in dvigom brade najprej sprostimo dihalno pot. Mehki del nosu stisnemo s palcem in kazalcem roke, ki leži na čelu. Narahlo odpremo usta, dvignemo brado, normalno vdihnemo in zaobjamemo ustnice prizadetega tako, da dobro tesnijo. V usta prizadetega enakomerno vpihujemo zrak in opazujemo dvigovanje prsnega koša. Vpih naj bo dolg približno 1 sekundo, količina vpihnjenega zraka pa tolikšna, da se prsni koš vidno dvigne. Odmaknemo svoja usta, opazujemo upadanje prsnega koša in ob tem vzdržujemo prosto dihalno pot. Zopet normalno vdihnemo in enako kot prvega izvedemo še drugi vpih.

Če pri izvajanju umetnega dihanja pri prvem vpihu opazimo, da se prsni koš ne dvigne tako kot pri normalnem dihanju, moramo pred drugim vpihom preveriti, ali smo glavo zvrnili dovolj nazaj in zadosti dvignili brado. Preveriti moramo tudi ustno votlino in odstraniti morebiten viden tujek. V primeru, da smo neuspešno izvedli tudi drugi vpih, nadaljujemo z masažo srca.

Zavedati se moramo, da je izvajanje TPO zelo utrujajoče, zato naj se v primeru prisotnosti več ljudi, le ti menjavajo vsaki 2 minuti. Z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 30:2 nadaljujemo neprekinjeno in prenehamo šele takrat, ko prizadeti prične normalno dihati, ko prispe služba nujne medicinske pomoči ali ko smo popolnoma fizično izčrpani. Če imamo kakršnekoli osebne zadržke glede izvajanja umetnega dihanja, ali če predihavanje prizadetega ni mogoče, lahko izvajamo samo zunanjo masažo srca s frekvenco 100 stisov v minuti.

V primeru, da je bilo naše oživljanje uspešno in prizadeti prične normalno dihati, se premika, kašlja, ga namestimo v stabilni bočni položaj, s čimer vzdržujemo prosto dihalno pot in preprečimo možnost, da bi prizadeti vdihnil slino, kri ali želodčno vsebino. Tudi neodzivno osebo, pri kateri je dihanje še prisotno, namestimo v ta položaj ter pokličemo pomoč. Medtem ko čakamo, da ta prispe, ostanemo ob nezavestnem in preverjamo, ali še diha. Če preneha dihati, pričnemo z oživljanjem.

TPO pa so prilagojeni pri otrocih in utopljencih. Pri otroku je prav dihalna stiska vzrok, zaradi katerega ga je potrebno največkrat oživljati, zato najprej izvedemo 5 umetnih vpihov, nato pa nadaljujemo z masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 30:2. Če se pri otroku znajdemo sami, moramo najprej 1 minuto izvajati TPO in šele nato kličemo 112. Le v primeru, da je otrok znan srčni bolnik, moramo nujno medicinsko pomoč poklicati takoj! Malce prilagojena je tudi masaža srca, in sicer stiskamo prsni koš približno za tretjino debeline, pri otroku pod enim letom z dvema prstoma, pri starejših od enega leta pa z eno ali obema rokama. Tudi pri utopljencih damo najprej 5 začetnih vpihov, čemur sledi zunanja masaža srca in umetno dihanje v razmerju 30:2. Tudi pri njih, če smo sami, najprej 1 minuto izvajamo TPO, šele nato kličemo 112.

Kadar pa se poškodovani ali oboleli odziva in diha, poskušamo oceniti, ali potrebuje zdravniško pomoč, ali pa mu lahko pri njegovih težavah pomagamo sami.

Tujek v dihalih

V vsakdanjem življenju lahko naletimo tudi na človeka, ki se mu je na primer med jedjo zataknil večji kos hrane globoko v ustih, žrelu ali ob vhodu v sapnik, ali pa na otroka, ki si je med igranjem v usta vtaknil bodisi kovanec, plastični delček ali arašid, ki se je nato ustavil nekje v dihalih. Takšen tujek lahko povzroči le blago zaporo dihalne poti, lahko pa je ta zapora življenjsko nevarna. Pomembno je, da stanje hitro prepoznamo in učinkovito ukrepamo.

Pri delni zapori prizadeti lahko govori, kašlja in diha, na vprašanje, če se duši, odgovori pritrdilno. Pomagamo mu tako, da ga vzpodbujamo, da še naprej kašlja, saj lahko s tem pride do odstranitve tujka in sprostitve dihalne poti. Drugače je pri življenjsko nevarni zapori dihalne poti, za katero je značilno, da prizadeti ne more govoriti ali močno kašljati, med poskusi vdiha slišimo piske, poskusi dihanja so energični, a neučinkoviti, oseba je potna, bleda ali modrikasta v obraz. Ukrepati je treba nemudoma!

Če je oseba pri zavesti, se postavimo na stran prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej in izvedemo 5 močnih udarcev z dlanjo med lopatice, po vsakem udarcu pa preverimo, ali je zapora še prisotna. Če se po 5 udarcih oseba še vedno duši, pričnemo izvajati Heimlichov prijem, pri katerem se postavimo za prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej, svoje roke sklenemo okoli zgornjega dela njegovega trebuha, dlan stisnemo v pest in jo položimo v predel med popkom in žličko. Nato izvedemo močan sunek, usmerjen proti sebi in navzgor ter ga do 5-krat ponovimo. Če se dihalna zapora ne razreši, izmenično izvajamo udarce med lopatici in Heimlichov prijem.

V primeru, da oseba izgubi zavest, jo previdno položimo na tla, pokličemo 112 in pričnemo s TPO.

Pri izvajanju TPO nikoli ne smemo pozabiti na varnost, zato se je potrebno pred začetkom izvajanja vseh teh postopkov vedno prepričati, da nam, prizadetemu in drugim prisotnim ne grozi nevarnost iz okolja. Pomagajmo drugim, saj nikoli ne vemo, kdaj bomo pomoč potrebovali sami!

Vir:

Ahčan U. Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. 1. izdaja, Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 2006