Pristop k poškodovancu ali nenadno obolelemu in klic na 112

Nesreča nikoli ne počiva in vsakomur od nas se lahko kaj hitro zgodi, da se nepričakovano znajde v situaciji, ko bo nekdo zaradi poškodbe ali nenadne bolezni potreboval našo pomoč. Takšni trenutki nas ponavadi doletijo nepripravljene in prestrašene, ukrepati pa je potrebno hitro in odločno. Zato je dobro, da poznamo osnovna ukrepanja, s katerimi pristopimo k poškodovancu ali nenadno obolelemu in mu tako zagotovimo čimprejšnjo pomoč. Obenem smo s poznavanjem teh ukrepov tudi sami bolj pripravljeni, samozavestni in vemo, kaj storiti, da bomo sočloveku karseda hitro in pravilno pomagali, ter tako z nekaj preprostimi dejanji morda rešili življenje.

VARNOST

Naj se sliši še tako čudno, je prva stvar na katero moramo pomisliti, ko pomagamo poškodovancu ali nekomu, ki je nenadoma obolel, lastna varnost. Osebi, ki potrebuje našo pomoč bomo namreč kaj malo koristili, če se bomo brezglavo lotili pomoči, pri tem pa pozabili, da na nas morda preži ista nevarnost, zaradi katere ta oseba potrebuje našo pomoč. Vedno moramo presoditi okoliščine v katerih se nahajamo in ukrepati tako, da se čimmanj izpostavljamo nepotrebnemu tveganju. Seveda o lastni varnosti ne bomo toliko razmišljali, če se bo med nedeljskim kosilom nekdo poleg nas nenadoma začel dušiti s koščkom hrane, ampak mu bomo nemudoma pomagali. Toliko bolj pa moramo imeti v mislih lastno varnost, če moramo pomagati npr. poškodovancu v prometni nesreči, osebi, ki jo je stresla elektrika ali nekomu, ki smo ga našli v garaži polni strupenega dima. V takšnih primerih si je potrebno vedno najprej zagotoviti varen pristop, tako da npr. ustrezno zavarujemo kraj dogodka, odklopimo elektriko, prezračimo prostor...in se šele nato lotimo dejanske pomoči. Ta bo zaradi naših ukrepov morda nekoliko kasnejša,zato pa toliko bolj gotova, kot če bi se na vrat na nos podali v situacijo, iz katere bi nekdo drug zaradi naše neprevidnosti kaj kmalu namesto enega moral reševati dva.

ODZIVNOST

Ko smo si zagotovili, da lahko k osebi varno pristopimo, je prva stvar, ki jo preverimo odzivnost. Z drugimi besedami - preverimo, ali oseba reagira na naše klice ali dotike, saj tako lahko ločimo življenjsko nevarna stanja (srčni zastoj) od drugih, manj nujnih obolenj. Nenadno obolelemu in še posebej poškodovancem se vedno približajmo s sprednje strani, tako da nas lahko vidijo, saj tako preprečimo morebitne nenadne gibe, ki bi lahko poslabšali njihovo stanje. To še posebej velja, če sumimo, da gre za poškodbo vratu, saj je pri poškodovani vratni hrbtenici obračanje glave zelo nevarno. Osebo pokličemo, vprašamo, če je v redu, ali jo rahlo stresemo za ramena in ocenimo njen odziv. Če se oseba z nami normalno pogovarja, pove, kaj je narobe in se lahko premika, bomo presodili njeno stanje in ocenili ali ji lahko pomagamo sami ali bomo poklicali zdravnika. Če pa se ne odziva, nepremično leži ali le nerazumljivo stoka, gre najverjetneje za stanje, ki potrebuje hitro ukrepanje in zdravniško pomoč. V tem primeru je potrebno preveriti ali oseba diha, ji zagotoviti prosto dihalno pot in klicati pomoč.

DIHALNA POT IN DIHANJE

Pri poškodovancu ali nenadno obolelem, ki ne reagira na naše klice in dotike je potrebno preveriti dihanje. Če je dihanje prisotno, bomo osebi zagotovili položaj, v katerem bo dihalna pot ostala prosta, klicali 112 in ob njej počakali na pomoč. Če pa oseba ne diha, bomo nemudoma klicali 112 in medtem ko bomo čakali na pomoč masirali srce in z usti dajali vpihe zraka v razmerju 30 masaž in 2 vpiha.

Toda kako preveriti, ali nekdo diha? Najprej moramo sprostiti dihalno pot. To pomeni, da glavo nekoliko vzvrnemo nazaj in s prsti privzdignemo brado. Na ta način jezik, ki pri nezavestnem zdrsne nazaj in zapre dotok zraka v pljuča spet potisnemo naprej in omogočimo dihanje. Medtem ko glavo držimo v tem položaju, se nagnemo in prislonimo uho v bližino ust ter poslušamo ali oseba diha. Obenem poskušamo na licu čutiti izdihano sapo ter opazujemo ali se prsni koš dviga in spušča. To počnemo približno 10 sekund. Če v tem času ne slišimo in ne čutimo sape ter ne vidimo premikov prsnega koša, oseba najverjetneje ne diha in nemudoma rabi našo in zdravniško pomoč. Takoj moramo poklicati pomoč (112) in nato pričeti z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem.

Kadar pa oseba diha, vendar je neodzivna, moramo zagotoviti, da dihalna pot ostane prosta. Zapre jo lahko jezik, ki zdrsne nazaj ali pa morebitna izbruhana vsebina, kri itd. Prosto dihalno pot zagotovimo tako, da vzvrnemo glavo in dvignemo brado, nato pa osebo namestimo v položaj za nezavestnega. Izjema so situacije v katerih sumimo, da gre za poškodbo vratne hrbtenice. V tem primeru poškodovanca ne smemo premikati in skušamo dihalno pot sprostiti le z rahlo vzvrnitvijo glave in dvigom spodnje čeljusti. Seveda v vsakem primeru pokličemo pomoč in medtem ko čakamo, da prispe, ostanemo ob nezavestnem ter preverjamo, ali še diha in kakšno je dihanje. Pospešeno in plitvo ali pa upočasnjeno, neredno dihanje in modrikasta barva kože so slabi znaki, ki kažejo na dihalno stisko in zahtevajo čimprejšnjo strokovno oskrbo.

KRVNI OBTOK

Poleg dihanja je za življenje ključnega pomena delovanje srca in ustrezen krvni obtok, kar preverimo s prisotnostjo tipljivih pulzov na večjih žilah. Ker pa je pri huje poškodovanih ali obolelih tipanje pulza lahko zelo nezanesljivo in oteženo, velja, da začnemo z zunanjo masažo srca takoj, ko ocenimo, da oseba ne diha. Odsotnost dihanja je torej znak za začetek oživljanja.

KLIC NA 112

Takoj, ko ugotovimo, da se oseba ne odziva in ko preverimo dihanje, kličemo številko 112. Ta številka zagotavlja stalno zdravniško in reševalno službo za nujne primere.

Povemo, kdo kliče in zakaj. Na kratko opišemo, kaj se je zgodilo in stanje ter število obolelih, predvsem je pomembno, da povemo ali oseba diha ali ne in odgovorimo na vprašanja, ki nam jih bo postavil dispečer ali zdravnik. Natančno podamo naslov oz. lokacijo, kjer se nahajamo, da bo pomoč prišla karseda hitro. Upoštevamo tudi nasvete, ki jih dobimo, da lahko obolelemu pomagamo do prihoda zdravnika.

Po opravljenem klicu se vrnemu k obolelemu. Če smo ga dali v položaj za nezavestnega, ga v tem položaju pustimo in preverjamo ali še diha ter ob njem počakamo na prihod reševalcev. Če pa oboleli ne diha, mu po opravljenem klicu ponovno sprostimo dihalno pot in pričnemo z masažo srca in umetnim dihanjem ter ne prenehamo do prihoda reševalcev.

Tudi v primerih, ko je oseba pri zavesti, vendar potrebuje zdravniško pomoč in smo klicali 112, ostanemu pri njej do prihoda pomoči in ji nudimo svojo pomoč. Osebi zagotovimo ustrezen položaj, ki ji je udoben, zaustavimo morebitne krvavitve in jo poskušamo pomiriti.


Pri nudenju prve pomoči je torej pomembno, da poznamo osnovne ukrepe, s katerimi pristopamo k poškodovanim ali nenadno obolelim in njihov vrstni red, saj le tako lahko nudimo hitro in ustrezno prvo pomoč, ne da bi pri tem izgubljali čas z razmišljanjem kaj in kako storiti. Najprej si moramo zagotoviti, da lahko pomoč nudimo varno. Nato preverimo odzivnost, sprostimo dihalno pot in preverimo dihanje.

- V primeru neodzivnosti in odsotnosti dihanja takoj pokličemo na 112 in si zagotovimo čimprejšnjo zdravniško pomoč, nato pa začnemo z masažo srca in umetnim dihanjem (30:2). - Če je dihanje prisotno, oseba pa se ne odziva, moramo zagotoviti, da dihalna pot ostane prosta in osebo dati v položaj za nezavestnega ter klicati pomoč. Medtem ko čakamo, da ta prispe ostanemo ob nezavestnem in preverjamo ali še diha. Če preneha dihati, pričnemo z oživljanjem.

- Kadar pa se poškodovani ali oboleli odziva in diha, poskušamo oceniti ali nuditi zdravniško pomoč, ali mu lahko pri njegovih težavah pomagamo sami.

Vsekakor pa smo človeku, ki potrebuje našo pomoč le-to dolžni nuditi. Vsakršna pomoč, tudi če je to le položaj za nezavestnega in klic na 112, je lahko bistvenega pomena za njegovo življenje in nadaljnje zdravje. Če pa smo ob tem še seznanjeni z osnovami prve pomoči, je lahko naše ukrepanje le še toliko boljše in uspešnejše. Poznavanje in nudenje prve pomoči bi moralo biti sestavni del znanja vsakega izmed nas – saj nikoli ne vemo, kdaj jo bomo morda potrebovali sami.


Vir:

Ahčan U. Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri; 1.izd.; Ljubljana; Rdeči križ Slovenije, 2006