ALERGIJE
Katarina Živec, dr. med.
Alergijske bolezni so danes ena največjih skupin bolezni razvitega sveta. Kaže, da bo čez 20 let imela eno od alergijskih bolezni že polovica prebivalstva. Temu je prav gotovo vzrok hiter in stresen način življenja v onesnaženem in industrializiranem okolju.
Namesto uvoda nekaj definicij za lažje razumevanje!
Alergen je snov, ki vstopi v telo in povzroči nastajanje specifičnih protiteles. Naš imunski sistem včasih pretirava in se nepričakovano upre nekaterim živilom, cvetnemu prahu, zdravilom, sestavinam tkanin, dlaki domačih živali. Poznamo že več kot 20 000 alergenov, ki se jim naše telo lahko upre. Ob stiku z njimi se sluznica v ustih, nosu in očeh razdraži, boli nas glava, imamo drisko, v najhujšem primeru lahko pride do krčev v sapnicah in nepravilnega delovanja krvnega obtoka. Najpogostejši alergen, ki je v več kot 90 odstotkih povzročitelj celoletnega alergijskega rinitisa, je pršica hišnega prahu.
Atopija je dedna nagnjenost za tvorbo posebnih protiteles za alergene, ki pri večini ljudi ne povzročajo imunskih reakcij. Pri takem človeku (atopiku) dedni zapis naroča imunskemu sistemu, da ob stiku s tujo snovjo tvori veliko protiteles.
Preobčutljivost (senzibilizacija) se pojavi ob prvem stiku z alergenom in je neke vrste imunski spomin. Ko se telo prvič sreča z alergenom, si ga zapomni. Ob drugem in vseh naslednjih ponovnih stikih z alergenom pride do preobčutljivostne reakcije. Razvoj preobčutljivosti traja pri različnih ljudeh različno dolgo, pri nekaterih nekaj dni, pri drugih tudi več let.
Seneni nahod
Pravimo mu tudi sezonski alergijski rinitis. Ljudje so imeli že v preteklosti z njim največ težav, ko so pospravljali seno, torej maja in junija. Takrat je v zraku veliko cvetnega prahu oziroma peloda. Pelodi zelišč, trajnic, trav, žit, dreves in grmovnic sestavljajo veliko skupino inhalacijskih alergenov, ki pridejo v naše telo skozi dihala. Znaki bolezni so kihanje, smrkanje, voden izcedek iz nosu, zamašen nos, izguba voha, včasih tudi kašelj.
Natančni podatki o količini cvetnega prahu v zraku so na voljo na spletnem naslovu Agencije RS za okolje .
Nekaj nasvetov, kako se izognemo pelodu:
• Med sezono cvetenja imejte avtomobilska okna zaprta.
• V mestih ne zračite stanovanj proti večeru, na deželi pa ne v jutranjih urah med peto in deseto uro dopoldne, saj je takrat v zraku največ peloda.
• Izogibajte se piknikov v naravi.
• Ko pridete domov, se preoblecite.
• Perila ne sušite zunaj.
• Ko je vsebnost peloda v zraku največja, se čim manj zadržujte v naravi.
• Na sprehod pojdite po dežju.
Celoletni alergijski rinitis
Celoletni alergijski rinitis oziroma celoletni alergijski nahod se pojavlja neodvisno od letnega časa. Pri nekaterih lahko traja celo leto; zlasti pri tistih, ki so alergični na pršico v hišnem prahu, in pa pri tistih, kjer je vzrok alergije delovno okolje (moka pri pekih, živalska dlaka pri rejcih živali, šamponi in dišave pri frizerjih). Pršice se hranijo s kožnimi oluščki in z mikroskopsko majhnimi plesnimi. Največ pršic je v posteljah (blazinah, vzmetnicah, odejah). Zanimivo je, da pršica ni alergen, ampak so zelo alergogeni njeni izločki. Znaki bolezni so: kihanje (10-krat do 30-krat zaporedoma), smrkanje, voden izcedek iz nosu, zamašen nos, izguba voha, kašelj. Znaki so enaki kot pri senenem nahodu, vendar so navadno manj izraziti. Če jih ne prepoznamo in zdravimo, lahko alergijski nahod preide v alergijsko astmo ali pa gre morda sočasno tudi za astmo.
Kako se lahko izognete pršicam?
• Posteljo vsak dan prezračite.
• Izberite odejo iz sintetike ali bombaža, ki jo boste lahko prali pri temperaturah nad 55 °C.
• Ne kupujte s perjem polnjenih blazin.
• Vzmetnico prekrijte s posebno prevleko iz goreteksa ali pa jo vsaj enkrat na teden temeljito očistite s sesalnikom.
• Stanovanje prezračite najmanj dvakrat na dan in ogrevajte vse prostore.
• Odstranite tekstilne talne obloge, oblazinjene sedežne garniture, zavese, preproge, skratka vse, na čemer se nabira prah.
• Prah brišite, pometajte in sesajte tako, da ga čim manj dvigujete.
• Posteljnino pogosto zračite in menjajte.
Alergije na domače živali (mačke, psi, ptiči) so pogoste in predvsem poslabšajo druge alergije. Domači ljubljenčki so pogost izvor alergenov. Dlaka ni alergen, dober prenašalec alergenov je živalski kožušček. Alergeni domačih živali so: v slini psov, mačk in konj, v seču psov, mačk in malih živali (npr. hrčka, morskega prašička), v kožnih oluščkih, v žleznih izločkih. Alergen se običajno prilepi na delce prahu in ga vdihavamo. Mačji alergeni so najpogostejši, konjski alergeni pa najmočnejši.
Kako se lahko izognete alergenom domačih živali? Najboljše zdravljenje je odstranitev alergena, to je hišnega ljubljenčka. Pogosto se za živalske alergene preobčutljivi ljudje (predvsem otroci) nikakor ne morejo sprijazniti z odstranitvijo živali. Takrat je najbolje, da stike z alergenom omejite, na primer, da živalim ne dovolite v spalnico, da hišne ljubljence (predvsem pse in mačke) pogosto kopate, da stanovanje zračite in temeljito čistite.
Urtikarija
Urtikariji rečemo tudi koprivnica, ker so izpuščaji podobni kot po stiku s koprivo. Lahko so ločeni ali pa se med seboj zlivajo. Izpuščaji vedno srbijo. Pojavljajo se lahko po vsem telesu ali pa le po določenih delih. Akutna urtikarija traja nekaj ur do nekaj dni in je ponavadi posledica alergije. Kronična urikarija traja nekaj tednov ali mesecev in je redko posledica alergije.
Angioedem je posebna oblika urtikarije, pri kateri otečejo mehka tkiva in sluznica, predvsem na obrazu, ustnicah in očeh (npr. veke), lahko pa tudi na drugih delih telesa. Posebna oblika angioedema je Quinquejev edem, ki se pojavlja na sluznici v ustih in žrelu. Zaradi otekanja jezika in žrela je dihanje oteženo in lahko pride do zadušitve. Vzroki za urtikarijo so lahko sledeči: alergija na hrano, alergija na zdravila, alergija na pike žuželk, alergija na cvetni prah, plesni ipd., okužbe, fizikalni dejavniki, kot so mraz, sonce ali pritisk na kožo.
Atopijski dermatitis
Večinoma se pojavi že zelo zgodaj v otroštvu, pogosto že pri dopolnjenih treh mesecih starosti, v 80 odstotkih pa do dopolnjenega prvega leta. Bolezen traja več let. Pri dveh tretjinah otrok izgine okrog šestega leta, pri nekaterih pa lahko traja vse življenje. Znaki bolezni: izpuščaji z rdečino in praskami na pregibih nadlahti in na licih, luščenje kože, vznemirjenost, motnje spanja. Po dopolnjenem drugem letu starosti je pojav izpuščajev nepredvidljiv. Izpuščaj se pojavlja in izginja, časa in lokacije pa ne moremo predvideti. Med četrtim in desetim letom starosti se pojavlja izpuščaj z rdečino in hrastami na koži, najpogosteje na pregibu kolena, na komolcih in na vratu.

Alergije na hrano
Izražajo se z alergijskimi znaki oziroma simptomi, ki se lahko pojavijo takoj po hranjenju ali šele po nekaj urah ali dneh.
Alergije na hrano praviloma človeka ne spremljajo celo življenje. Pri otroku navadno izginejo med drugim in četrtim letom starosti. Alergije na ribe in arašide praviloma trajajo dlje kot alergije na kravje mleko in jajce. Znaki bolezni so: prebavne motnje: krči v trebuhu, bruhanje, driske, kožne spremembe: koprivnica, srbeča koža, otekanje, rdečica, simptomi dihalnih poti: kihanje, zamašen nos, oteženo dihanje.
Kravje mleko vsebuje več zelo alergogenih beljakovin, ki so odporne proti višjim temperaturam, zato jih s segrevanjem ne uničimo. Simptomi se večinoma pojavijo že v prvih šestih mesecih otrokovega življenja. Alergije na kravje mleko navadno izginejo med drugim in četrtim letom starosti. Alergija na kravje mleko se najpogosteje izraža kot atopijski dermatitis. Tudi materino mleko lahko vsebuje majhne količine alergenov kravjega mleka in po nekaj prvih hranjenjih se lahko pojavijo znaki alergije.
Alergija na jajčni beljak se pogosto pojavlja skupaj s preobčutljivostjo za kravlje mleko, lahko pa tudi samostojno. Nekatera cepiva (za ošpice, mumps) proizvajajo na piščančjih gojiščih in lahko povzročijo alergijsko rekcijo pri otrocih, ki so preobčutljivih za jajčni beljak. Nekateri otroci z alergijo na jajca po prvem letu starosti dobro prenašajo jajčni rumenjak.
Alergija na sadje, zelenjavo, oreške in semena. Najpogostejši povzročitelji preobčutljivostnih reakcij so sadje (jabolka, hruške, jagodičje (npr. gozdne jagode), koščičasto sadje (npr. marelice, češnje, breskve), kivi, banane, citrusi), zelenjava (paradižnik, paprika, peteršilj, zelena, korenje, stročnice, soja oreški (lešniki, arašidi, mandlji, orehi, mak, sezam) in semena. Alergeni v sadju in zelenjavi so večinoma termolabilni, kar pomeni, da jih s kuhanjem naredimo neškodljive. Alergija na sadje in zelenjavo je skoraj vedno povezana z alergijo na pelode, kar pomeni, da je približno polovica ljudi, ki so npr. alergični na pelod breze, alergična na jabolka.
Alergije na pike žuželk. Strupa čebel in čmrljev sta si po sestavi podobna. Čebele niso napadalne in pičijo le, če se počutijo ogrožene ali pa so ogrožena njihova bivališča. Čebele po piku pustijo želo v koži, čmrlji pa ne. Ose in sršeni so po naravi napadalni, še posebej jeseni. Osje želo je gladko, zato ga osa z lahkoto izvleče in znova piči. Znaki alergije na pike žuželk: boleča oteklina in rdečina, ki po nekaj urah izgine; oteklina nastane zaradi strupa žuželke, ki pride v telo in ni alergijska reakcija. Pri ljudeh, ki so preobčutljivi za strup žuželke, je oteklina po ponovnem piku veliko večja, boleča, se širi in traja več dni. Žuželkin strup lahko povzroči tudi reakcijo celega telesa, ki se kaže z različnimi simptomi: srbežem, koprivnico po celem telesu, otekanjem mehkih tkiv (ustnic, obraza), bruhanjem, drisko, dušenjem, padcem krvnega tlaka z izgubo zavesti (anafilaktični šok). Ko se po piku žuželke pojavi koprivnica, ne vemo, ali bo po naslednjem piku reakcija enaka ali hujša. Praviloma se po ponovnem piku nikoli ne pojavijo simptomi na dihalih ali obtočilih. Pri nekaterih bolnikih preobčutljivost izgine, če jih žuželka več let ni pičila.
Alergije na zdravila. Do alergije na zdravila pride, kadar gre za imunsko reakcijo na samo zdravilo ali pa na snovi, ki nastajajo iz zdravila pri presnovi v telesu. Alergije na zdravila so razmeroma redek pojav. Alergija se lahko pojavi po jemanju ali injiciranju penicilina in betalaktamskih antibiotikov. Ti antibiotiki lahko povzročijo hude sistemske alergijske reakcije z anafilaktičnim šokom.
Pozor! Zdravniku morate povedati, če ste po kakšnem zdravilu imeli težave ali alergijske simptome. Ne pozabite, da ima vaš imunski sistem zelo dober spomin! Koristno je zapisati, katero zdravilo je povzročilo reakcijo in za kakšno reakcijo je šlo.
Anafilaktična reakcija. Anafilaktični šok je najhujša oblika takojšnje preobčutljivostne reakcije, ki se lahko konča s smrtjo. Ob stiku preobčutljive osebe z alergenom je prizadetih več organskih sistemov hkrati. Pojavi se srbenje, pospešen utrip, oteženo dihanje, krč v dihalih, hitrejši srčni utrip in v skrajnem primeru šok in srčna odpoved. Do anafilaktičnega šoka pride največkrat po pikih žuželk in zaužitju nekaterih zdravil ali hrane.
Alergijski testi
Z alergološkim testom dokažemo, da nekatere bolezenske znake, kot so npr. smrkanje, kihanje, izpuščaji na koži in prebavne težave, povzroča alergija. Rezultati testa pokažejo, na katero snov smo alergični. Pomembno je, da nekaj dni pred samim testom nehamo jemati zdravila za zdravljenje alergijskih bolezni, ker lahko popačijo rezultat testa, posledica pa je seveda nepravilno zdravljenje. Poznamo različne teste, na primer kožne, vbodne, teste z obliži, provokacijske, krvne preiskave.
Preprečevanje in zdravljenje alergij.
Bolj kot zdravljenje alergije je pomembno njeno preprečevanje. Če je le mogoče, se izognimo alergenom! Pri alergiji na cvetni prah, se v času cvetenja ne zadržujmo na prostem, pri alergiji na hišno pršico doma redno odstranjujmo prah, pri alergiji na določeno hrano, jo odstranimo iz jedilnika. Žal pa alergenov ni mogoče popolnoma odstraniti iz našega življenja. Potrebno jih je zdraviti z zdravili. Ne posegajte po zdravilih, ne da bi se prej posvetovali z zdravnikom! Samo zdravnik lahko oceni smiselnost zdravljenja z določenim zdravilom. Vrste zdravil, ki jih uporabljamo pri alergijski bolezni so antihistaminiki, kortikosteroidi, v najhujših primerih pa tudi adrenalin.
Pozor! Bolniki, ki so doživeli hudo alergijsko reakcijo, morajo vedno imeti pri sebi set za prvo pomoč, ki jim ga je predpisal zdravnik.

Viri:
www.ezdravje.com
Kansky A. Kožne in spolne bolezni. Ljubljana: združenje slovenskih dermatovenerologov, 2002.

www.hive-mind.com

www.allergybegone.com

health.yahoo.com
 

ASTMA
Katarina Živec, dr. med.
Astma je bolezen, ki jo označuje trajno vnetje sapnic (bronhijev). Prizadene predvsem majhne otroke in odrasle vseh starosti. Večina bolnikov ima blage simptome astme. V Sloveniji je prevalenca astme pri otrocih 5-10%.
Vzrok za nastanek astme ostane velikokrat nepojasnjen. Še največkrat je posledica preobčutljivosti za najrazličnejše alergene (alergijska astma). Najpogostejši vzročni alergeni so hišna pršica, pelodi dreves, trav in plevelov, živalska dlaka. Pri poklicni astmi so alergeni značilno prisotni v delovnem okolju, npr. les, kovine... Kjer ne najdemo vzrokov za specifično občutljivost, govorimo o intrinzični astmi.
Posledica vnetja bronhijev je bronhialna preodzivnost. To pomeni, da se bronhiji pri bolnikih z astmo v primerjavi z zdravimi osebami močneje odzovejo na različne dejavnike, kot so onesnažen zrak, mrzel zrak, pretirano suh zrak, telesna obremenitev in psihični stresi. Čimbolj je vnetje bronhijev izraženo, toliko večja je bronhialna preodzivnost.
Vnetno preoblikovanje bronhijev se prične takoj ob zbolenju za astmo in je prisotno pri vseh bolnikih z astmo. To povzroči upadanje pljučno-ventilatorne funkcije. Bronhialno obstrukcijo povzročijo skrčenje gladkega mišičja bronhijev ali vnetno zadebeljena sluznica bronhijev in vnetni eksudat.
Ni še docela pojasnjeno, zakaj astma kaže po simptomatiki in velikosti obstrukcije tipično t.i.cirkadiano variabilnost. To pomeni, da so simptomi astme pogosteje izraženi ponoči in so tudi intenzivnejši od dnevnih simptomov. To imenujemo nočna astma. Tudi cirkadiana variabilnost astme je toliko bolj izražena, kolikor močnejše je vnetje bronhijev.
Simptomi astme
Simptomi astme so posledica vnetja in jih spremlja zoženje bronhijev, ki je večinoma popolno reverzibilno, bodisi spontano ali zaradi zdravljenja. Simptomi astme so: kašelj, piskanje, dušenje, izmeček, tiščanje v prsnem košu. Astma se lahko dolgo kaže z nočnim kašljem ali dušenjem med telesnim naporom.
Kaj poslabša astmo?
Simptomi se lahko poslabšajo preprosto zato, ker bolniki prenehajo jemati zdravila za astmo ali jih prejemajo v premajhnem odmerku. Poslabša se tudi, kadar v pljuča pridejo škodljive snovi. To so lahko večja količina alergenov ali pa dražljivci (cigaretni dim, smog, nekatera zdravila – aspirin in podobna zdravila proti bolečinam, nekatera zdravila za srce in pritisk), okužba z virusi. Simptome sprožita tudi telesni napor in hladen zrak.
Astma pri otrocih

Diagnosticiranje astme pri zelo majhnih otrocih je nadvse zahtevno, saj pri spirometriji, to je merjenju pljučne funkcije, lahko sodelujejo le otroci, starejši od pet let. Tudi alergijski testi niso zmeraj zanesljivi.
Otroke, ki so jim postavili diagnozo astma, zdravimo s protivnetnimi zdravili v odmerkih, ki astmo stabilizirajo. Ker je astma kronična bolezen, je cilj zdravljenja astme doseči čimbolj popolno umiritev simptomov in preprečiti poslabšanja astme, da bo otrok lahko v miru hodil v šolo in se udeleževal dejavnosti enako kot njegovi vrstniki. Zdravljenje astme pri otrocih se začne z večjim odmerkom protivnetnega zdravila, ki ga zdravnik pozneje postopoma zmanjšuje. Otrok nazadnje dobiva samo toliko zdravila, kot je to nujno potrebno za stabilnost astme.
Pri otrocih so poslabšanja astme najpogosteje posledica virusnih okužb, tudi že običajnega prehlada. Za otroka z astmo, ki je poleg tega alergik, je koristno, da živi v okolju, kjer ni alergenov, med katere sodita na primer pršica in živalska dlaka. Do poslabšanj astme pri otrocih pogosto pride zaradi nerednega jemanja protivnetnih zdravil in pa tudi, če otrok zdravila jemlje nepravilno, za kar so odgovorni tudi starši.
Pomembno je, da si starši priznajo, da je njihov otrok kronični bolnik in da mu lahko samo z doslednim jemanjem zdravil normalizirajo življenje.
V večini primerov se simptomi samo potuhnejo in bolezen se spet pojavi v poznejših letih, zato je pomembno, da otrok in pozneje mladostnik jemlje majhen odmerek protivnetnih zdravil ves čas. Tudi, kadar simptomov astme sploh ni opaziti.

Ocena resnosti poslabšanja astme pri otroku

ZNAKI ASTME BLAGO
POSLABŠANJE ZMERNO POSLABŠANJE HUDO POSLABŠANJE
TEŽKO DIHANJE Med hojo. Med govorom; dojenček slabo pije in sesa. Med mirovanjem; dojenček preneha jesti.
FREKVENCA DIHANJA* Normalna ali povišana do 30 odstotkov. Povišana za 30 do 50 odstotkov. Povišana za več kot 50 odstotkov.
UPORABA POMOŽNIH DIHALNIH MIŠIC Običajno ne ali zgolj blaga. Zmerna, zmerno vdiranje mehkih delov prsnega koša. Maksimalno, hudo vdiranje mehkih delov prsnega koša.
NAČIN GOVORA Otrok govori v celih stavkih. Otrok ne pove celega stavka v enem dihu. Otrok v enem dihu pove samo po nekaj besed.
POLOŽAJ Otrok lahko leži. Otrok raje sedi. Otrok sedi nagnjen naprej.
BARVA KOŽE Normalna. Bleda. Cianotična (modrikasta), spremlja jo znojenje.
PISKANJE Slišno je le, če uho prislonimo na prsni koš. Slišno je med aktivnostjo. Dobro slišno je tudi med mirovanjem.
STANJE ZAVESTI Normalno. Normalno. Lahko spremenjeno.
SATURACIJA(KISIK V KRVI)** Nad 95 odstotkov. Od 90 do 95 odstotkov. Manj kot 92 odstotkov.
PEF Nad 80 odstotkov maksimalnega PEF. Od 60 do 80 odstotkov maksimalnega PEF. Pod 60 odstotkov maksimalnega PEF.

*Povprečno število vdihov na minuto v spanju: od 6 do 12 mesecev = 27; od 1 do 2 leti = 24; od 2 do 4 leta = 22; od 4 do 6 let = 20; od 6 do 8 let = 18; mladostnik = od 12 do 16.
**Nasičenost krvi s kisikom izmerimo v zdravstvenih ustanovah.

Otrok s hudim poslabšanjem astme ne vzbuja vedno videza hude prizadetosti in nima vselej vseh naštetih znakov. Če je prisoten vsaj en znak, naj bo to svarilo otroku, staršem in zdravniku. Stopnjo poslabšanja vedno ocenjujemo po najhujšem znaku!
Zdravljenje astme
Astma je zelo dinamična bolezen in pri vsakem bolniku poteka nekoliko drugače. Zato je udi zdravljenje vsakega bolnika nekoliko drugačno. Tudi pri istem bolniku se način zdravljenja spreminja v odvisnosti od aktivnosti bolezni. T.i. samozdravljenje je edini način, ki omogoči uspešno kontrolo bolezni. To seveda ne pomeni, da je bolnik prepuščen sam sebi in svoji iznajdljivosti. V pogovorih z zdravnikom in medicinsko sestro se nauči, kaj je astma, kaj astmo povzroči ali poslabša ter kako prepreči, ublaži ali pozdravi poslabšanje astme.
Astme ne moremo pozdraviti, vendar z redno uporabo zdravil dosežemo občutno zmanjšanje simptomov, pogostosti poslabšanj in zavremo napredovanje bolezni.
Česa se mora naučiti bolnik z astmo?
• Razlike med preprečevalnimi in olajševalnimi zdravili
• Pravilne uporabe pršilnikov
• Ugotavljanja in kontrole sprožilnih dejavnikov astme
• Prepoznavanje in ukrepanje ob zgodnjih znakih poslabšanja
• Uporabo PEF metra (PEF je majhen in priročen aparat, narejen za domačo rabo, ki v enotah pretoka (l/min.) pokaže, kolikšen je maksimalen pretok zraka v izdihu v prvi sekundi. Merilnik omogoča, da dnevno preverjamo stanje astme, pravočasno opazimo morebitne padce pljučne funkcije. S pomočjo merilnika lahko ocenimo tudi odgovor na olajševalno zdravilo, in sicer tako, da izmerimo pretok pred uporabo olajševalnega zdravila in 20 minut po njej).
Sodobno zdravljenje astme temelji na uporabi zdravil, ki jih dajemo neposredno v dihalne poti oziroma bolnike naučimo, da to počnejo sami. Ravno slednji postopek je bistvenega pomena pri uspešnem zdravljenju astme.
Za nadzor nad boleznijo sta na voljo dve vrsti zdravil, ki se razlikujejo po delovanju, in sicer:

1. PROTIVNETNA ZDRAVILA

Protivnetna zdravila zdravijo vnetje v dihalnih poteh. Delujejo, dokler jih dajemo, zato je zdravljenje dolgotrajno. Hudo vnetje omilijo, pozneje pa imajo tudi preventivni učinek, saj preprečujejo poslabšanja, čeprav je bolnik v stiku s sprožilnim dejavnikom. Največji učinek dosežejo po približno mesecu dni od začetku jemanja.
Najmočnejša zdravila proti astmatskemu vnetju so glukokortikoidi. Inhalacijski glukokortikoidi so v majhnih odmerkih varno zdravilo. Lahko povzročijo lokalne neželene učinke, zlasti hripavost, vendar ta mine in ne povzroči škode na glasilkah. Pri bolnikih, ki ne uporabljajo podaljška za vdihovanje in si po vdihovanju ne sperejo ust z vodo, se lahko v ustih pojavijo glivice.

Glukokortikoidi v obliki tablet so zdravila, ki jih zdravnik predpiše ob hudem akutnem poslabšanju astme. V nasprotju z inhalacijskimi glukokortikoidi imajo pomembne neželene stranske učinke.

Novejša zdravila za zdravljenje astme so antagonisti levkotrienskih receptorjev, ki dopolnjujejo učinek glukokortikoidov. So v obliki tablet in delujejo proti levkotrienom, ki se sproščajo iz vnetnih celic.

2. OLAJŠEVALNA ZDRAVILA

Ob stiku s sprožilnim dejavnikom se dihalne poti pri otroku z astmo odzovejo z obstrukcijo ali zaporo. Gladke mišice v steni dihalnih poti se skrčijo in nastopi t.i. bronhospazem.
Olajševalna zdravila ali bronhodilatatorji stanje začasno izboljšajo, ker se zaradi sprostitve gladkih mišic dihalne poti razširijo, upor v njih se zmanjša in dihanje je lažje. Olajševalci s kratkim delovanjem delujejo zelo hitro; največji učinek dosežejo po 20 minutah, delujejo pa največ 6 ur. Uporabljamo jih v obliki inhalacij. Ker tako delujejo samo pri astmi, jih uporabljajo tudi kot test za ugotavljanje astme. Poznamo tudi olajševalce z dolgim delovanjem, ki delujejo do 12 ur, vendar jih ne uporabljamo pri zdravljenju akutnih poslabšanj, marveč za dolgoročno zdravljenje zmerne in hude astme. Ker krč dihalnih mišic ni edini vzrok za poslabšanje, olajševalci, čeprav se zdijo zelo učinkoviti, ne smejo biti edina zdravila za zdravljenje astme. Prevelika potreba po olajševalnih zdravilih kaže na slabo nadzorovano bolezen. Zdravila v obliki inhalacij zelo redko povzročajo neželene učinke.

Obvladovanje bolezni

Astma je ob rednem zdravljenju povsem obvladljiva bolezen. Samo dva odstotka otrok zaradi astme tako trpi, da potrebujejo občasno bolnišnično zdravljenje in nego. Največkrat se izkaže, da gre v takih primerih za poslabšanje bolezni zaradi nerednega jemanja ali celo opustitve zdravil. Pomembno je, da otrok zdravila vdihuje pravilno, kajti le tako dosežemo maksimalno delovanje zdravil. Zdravnik na začetku terapije predpiše najvišji odmerek protivnetnega zdravila, ki ga nato zmanjšuje, dokler ne doseže najmanjšega odmerka, s katerim je astma še vedno pod nadzorom in stabilizirana.
Za uspešno zdravljenje astme je ključno sodelovanje staršev in otrok, zdravnika in medicinske sestre!

Viri:
Osnove klinične alergologije in astme. Pouk bolnika z astmo. Bolnišnica Golnik, Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergologijo. Učna delavnica, 2008.

t47ul.blogspot.com

www.graduateschool.uwm.edu
 

TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA

Mateja Ferjan, dr. med.

Verjetnost, da se znajdemo v situaciji, ko je iz različnih razlogov ogroženo človeško življenje, ni tako majhna, kot se morda zdi. Zato bi bilo prav, da je vsakdo seznanjen vsaj s temeljnimi postopki oživljanja tako odraslih kot otrok. Pripravili smo nekaj osnovnih nasvetov za prvo pomoč v kritičnih situacijah.

Umetno dihanje in zunanja masaža srca zagotavljata ustrezno nasičenost krvi s kisikom ter pretok krvi skozi srce in možgane, ki sta življenjsko najpomembnejša organa. Nezavest nastopi v približno 15 sekundah po prenehanju dihanja in zaustavitvi krvnega obtoka, in sicer zaradi izjemne občutljivosti možganskih celic na pomanjkanje kisika. Če možgani niso prekrvljeni, pride že po 4 minutah do trajnih, nepopravljivih okvar. S temeljnimi postopki oživljanja (TPO) skušamo ohraniti pretok krvi skozi življenjsko najpomembnejše organe in tako preprečiti njihovo okvaro. O uspehu ali neuspehu oživljanja in posledični okvari možganov odloča vsaka sekunda, ki preteče od nastanka srčnega zastoja do začetka izvajanja TPO.

Pri nudenju prve pomoči je pomembno, da poznamo osnovne ukrepe, s katerimi pristopamo k poškodovanim ali nenadno obolelim, in njihov vrstni red, saj tako lahko nudimo hitro in ustrezno prvo pomoč, ne da bi se pri tem zmedli in izgubljali čas.

Temeljni postopki oživljanja

V primeru, ko naletimo na osebo, ki je neodzivna in ne diha, takoj pokličemo na 112, s čimer si zagotovimo čimprejšnjo zdravniško pomoč, nato pa začnemo z masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 30 masaž : 2 vpiha.
Z zunanjo masažo srca je treba pričeti takoj, ko ugotovimo, da je oseba neodzivna, ne diha oziroma ne diha normalno in se ne premika, saj z njo nadomestimo delovanje srca kot črpalke. Izvajamo jo tako, da pokleknemo na stran prizadetega in dlan dominantne roke položimo na sredino prsnega koša (slika 1). Dlan druge roke položimo nad prvo roko, prepletemo prste, se nagnemo nad prizadetega ter z iztegnjenimi komolci močno pritisnemo pravokotno na prsni koš, ki naj se ugrezne za približno 5 cm (slika 2). Popustimo pritisk, a rok ne odmikamo s prsnega koša ter nato ponovno pritisnemo. Za pritisk na prsni koš in za popuščanje pritiska poskušamo porabiti enak čas. Na ta način napravimo 30 stisov prsnega koša, in sicer s hitrostjo 100 stisov na minuto, kar pomeni, da izvedemo nekaj manj kot 2 stisa v sekundi. Temu sledita 2 umetna vpiha.
Z umetnim dihanjem predihujemo pljuča prizadetega z lastnim izdihanim zrakom, s čimer zagotovimo zadostno količino kisika za osnovne potrebe telesa. Izvajamo ga tako, da z zvrnitvijo glave nazaj in dvigom brade najprej sprostimo dihalno pot. Mehki del nosu stisnemo s palcem in kazalcem roke, ki leži na čelu. Narahlo odpremo usta, dvignemo brado, normalno vdihnemo in zaobjamemo ustnice prizadetega tako, da dobro tesnijo. V usta prizadetega enakomerno vpihujemo zrak in opazujemo dvigovanje prsnega koša (slika 3). Vpih naj bo dolg približno 1 sekundo, količina vpihnjenega zraka pa tolikšna, da se prsni koš vidno dvigne. Odmaknemo svoja usta, opazujemo upadanje prsnega koša in ob tem vzdržujemo prosto dihalno pot. Zopet normalno vdihnemo in enako kot prvega izvedemo še drugi vpih.

Če pri izvajanju umetnega dihanja pri prvem vpihu opazimo, da se prsni koš ne dvigne tako kot pri normalnem dihanju, moramo pred drugim vpihom preveriti, ali smo glavo zvrnili dovolj nazaj in zadosti dvignili brado. Preveriti moramo tudi ustno votlino in odstraniti morebiten viden tujek. V primeru, da smo neuspešno izvedli tudi drugi vpih, nadaljujemo z masažo srca.
Zavedati se moramo, da je izvajanje TPO zelo utrujajoče, zato naj se v primeru prisotnosti več ljudi, le ti menjavajo vsaki 2 minuti. Z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 30:2 nadaljujemo neprekinjeno in prenehamo šele takrat, ko prizadeti prične normalno dihati, ko prispe služba nujne medicinske pomoči ali ko smo popolnoma fizično izčrpani. Če imamo kakršnekoli osebne zadržke glede izvajanja umetnega dihanja, ali če predihavanje prizadetega ni mogoče, lahko izvajamo samo zunanjo masažo srca s frekvenco 100 stisov v minuti.

V primeru, da je bilo naše oživljanje uspešno in prizadeti prične normalno dihati, se premika, kašlja, ga namestimo v stabilni bočni položaj, s čimer vzdržujemo prosto dihalno pot in preprečimo možnost, da bi prizadeti vdihnil slino, kri ali želodčno vsebino. Tudi neodzivno osebo, pri kateri je dihanje še prisotno, namestimo v ta položaj ter pokličemo pomoč. Medtem ko čakamo, da ta prispe, ostanemo ob nezavestnem in preverjamo, ali še diha. Če preneha dihati, pričnemo z oživljanjem.

TPO pa so prilagojeni pri otrocih in utopljencih. Pri otroku je prav dihalna stiska vzrok, zaradi katerega ga je potrebno največkrat oživljati, zato najprej izvedemo 5 umetnih vpihov, nato pa nadaljujemo z masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 30:2. Če se pri otroku znajdemo sami, moramo najprej 1 minuto izvajati TPO in šele nato kličemo 112. Le v primeru, da je otrok znan srčni bolnik, moramo nujno medicinsko pomoč poklicati takoj! Malce prilagojena je tudi masaža srca, in sicer stiskamo prsni koš približno za tretjino debeline, pri otroku pod enim letom z dvema prstoma, pri starejših od enega leta pa z eno ali obema rokama. Tudi pri utopljencih damo najprej 5 začetnih vpihov, čemur sledi zunanja masaža srca in umetno dihanje v razmerju 30:2. Tudi pri njih, če smo sami, najprej 1 minuto izvajamo TPO, šele nato kličemo 112.

Kadar pa se poškodovani ali oboleli odziva in diha, poskušamo oceniti, ali potrebuje zdravniško pomoč, ali pa mu lahko pri njegovih težavah pomagamo sami.

Tujek v dihalih

V vsakdanjem življenju lahko naletimo tudi na človeka, ki se mu je na primer med jedjo zataknil večji kos hrane globoko v ustih, žrelu ali ob vhodu v sapnik, ali pa na otroka, ki si je med igranjem v usta vtaknil bodisi kovanec, plastični delček ali arašid, ki se je nato ustavil nekje v dihalih. Takšen tujek lahko povzroči le blago zaporo dihalne poti, lahko pa je ta zapora življenjsko nevarna. Pomembno je, da stanje hitro prepoznamo in učinkovito ukrepamo.
Pri delni zapori prizadeti lahko govori, kašlja in diha, na vprašanje, če se duši, odgovori pritrdilno. Pomagamo mu tako, da ga vzpodbujamo, da še naprej kašlja, saj lahko s tem pride do odstranitve tujka in sprostitve dihalne poti. Drugače je pri življenjsko nevarni zapori dihalne poti, za katero je značilno, da prizadeti ne more govoriti ali močno kašljati, med poskusi vdiha slišimo piske, poskusi dihanja so energični, a neučinkoviti, oseba je potna, bleda ali modrikasta v obraz. Ukrepati je treba nemudoma!
Če je oseba pri zavesti, se postavimo na stran prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej in izvedemo 5 močnih udarcev z dlanjo med lopatice, po vsakem udarcu pa preverimo, ali je zapora še prisotna. Če se po 5 udarcih oseba še vedno duši, pričnemo izvajati Heimlichov prijem, pri katerem se postavimo za prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej, svoje roke sklenemo okoli zgornjega dela njegovega trebuha, dlan stisnemo v pest in jo položimo v predel med popkom in žličko (slika 4). Nato izvedemo močan sunek, usmerjen proti sebi in navzgor ter ga do 5-krat ponovimo. Če se dihalna zapora ne razreši, izmenično izvajamo udarce med lopatici in Heimlichov prijem.
V primeru, da oseba izgubi zavest, jo previdno položimo na tla, pokličemo 112 in pričnemo s TPO.

Pri izvajanju TPO nikoli ne smemo pozabiti na varnost, zato se je potrebno pred začetkom izvajanja vseh teh postopkov vedno prepričati, da nam, prizadetemu in drugim prisotnim ne grozi nevarnost iz okolja. Pomagajmo drugim, saj nikoli ne vemo, kdaj bomo pomoč potrebovali sami!

Mateja Ferjan, dr. med.

Vir:

Ahčan U. Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. 1. izdaja, Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 2006

Domača lekarna in pripomočki za prvo pomoč - kaj moramo imeti doma?
Katarina Živec, dr.med.

Večina nedoložnih nezgod nastane pri hišnih opravilih ali pri športu. Majhne opekline in vreznine pozna vsaka gospodinja. Če imamo mlajše otroke, je treba imeti pri roki dovolj obližev. Priporočljivo je imeti doma urejeno domačo lekarno, ki vsebuje pripomočke od obvezilnega materiala, termometra pa do sredstev proti bolečinam. Poleg osnovne opremljenosti v domačo lekarno spadajo tudi tista zdravila, ki nam jih je predpisal zdravnik in jih stalno jemljemo. Če je v družini astmatik ali srčni bolnik je življenjsekga pomena, da imamo nujna zdravila takoj pri roki.

Domačo lekarno je priporočljivo imeti vedno na istem mestu. To mesto naj bo hladno in suho. Tako lahko tudi sredi noči brez težav pridemo do nje, če je potrebno. Kopalnica zaradi toplega in vlažnega okolja ni vedno najprimernejši kraj. Vsa zdravila tudi hranimo izven dosega otrok, na primer v zakljenjenem predalu ali omarici, ki je nekoliko višje. Založenost domače lekarne stalo nadziramo in preverjamo rok trajanja. Če smo zavojček odprli, si zapišimo datum, kajti trajnost označena na embalaži velja za neodprte pripravke.

V prispevku bom opisala nekaj stanj, kjer lahko laik v prvi pomoči vzame/da zdravilo oziroma je to priporočeno. Seveda moramo zdravniku po tem, ko smo bolnika ali poškodovanca pripeljali, natačno povedeti, kaj smo dali, kakšen je bil odmerek in odziv na zdravilo.

Obvezilni material
Obvezovanje je ena pomembnejših vrlin, s katero se reševalec sreča pri prvi pomoči. Na prvi pogled gre za enostavno početje. Vsak izkušen reševalec pa bo povedal, da je pravilno, predvsem pa neškodljivo obvezovanje zapleteno početje. Kot pri vseh ukrepih v prvi pomoči, si moramo znati odgovoriti kdaj in zakaj obvezujemo, s čim, kako in na kaj moramo biti pri tem pozorni.
V domači lekarni je priporočljivo imeti (v oklepaju so količine, ki so v novi škatli za prvo pomč za avtomobiliste):
- svitek obliža in obliže z blazino (1, 5 kom)
- sterilne komprese, 5x5cm (10 kom)
- sterilne komprese, 10x10cm (6 kom)
- sterilni prvi povoj (4 kom)
- povoji iz raztegljive tkanine (3 kom)
- trikotne rute (3 kom)
- Alu Plast za opekline, 50 x 80 cm, 9 x 15 cm (obakrat 1 kom)
- sponke za povoje.

Nesreče se dogodijo takrat, ko jih najmanj pričakujemo. Če imamo pripomočke za prvo pomoč urejene in lahko dostopne, smo že na dobri poti. Ostali pomembni pripomočki, ki naj bodo doma so:
- digitalni termometer
- tope škarje
- pinceta
- sterilne ali navadne rokavice
- dezinfekcijsko sredstvo, na primer 70% etanol ali vodikov peroksid
- led v zmrzovalniku
- kamilice.

Pomembna zdravila
Doma imejmo zdravila za lažje bolezni ter poškodbe in pa seveda tista, ki nam jih je predpisal zdravnik. Vsekakor je vedno treba prebrati priloženo navodilo in se v primeru dvomov posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom. Če je trajanje simptomov daljše kot ponavadi, če so bolečine in težave hujše, je pomembno takoj obiskati zdravinika in se prenehati zdraviti v domači lekarni. Zdravnik se bo odločil o nadaljnjem zdravljenju. Poglejmo si nekaj osnovnih stanj. Alergije na pike žuželk, blage sončne opekline lahko mažemo z Fenistil® gelom, Bepanthen plus® mazilom, Kamagel-om®. Pri bolečinah v trebuhu, ki so že poznane in se občasno pojavljajo, na primer pri ženskah pred menstruaijo, lahko vzamemo Buscopan® ali Spasmex® ali katerikoli drug analgetik oz. spazmolitik.
Pri driski vzamemo na primer Carbo Medicinalis®, Linex®, Seldiar®, pri zaprtosti Verolax®, Dulcolax®, Portalac®. Za zbijanje vročine posežemo po Lekadolu®, Aspirinu®, Panadonu®. Če je v ozadju infekt bakterijske narave moramo obiskati zdravnika glede nadaljnega antibiotičnega zdravljenje. Starši otrok, ki so že imeli vročinske krče dobijo od pediatra natančna navodila, kako ukrepati (rektiole diazepama). Proti glavobolu obstajajo najrazličnejša zdravila, na primer Nalgesin®, Lekadol®, Daleron®, Aspirin®, Saridon®. Pozimi je priporočljivo imeti doma tudi vitamine in minerale. In še bi lahko naštevali!

Življenjjsko pomembna stanja, kjer lahko laiki pomagajo z ustreznimi zdravili
Srčna kap
Bolnik s t.i. akutnim koronarnim sindromom, kamor štejemo tudi srčno kap ali miokardni infarkt, ima značilen tip bolečine, in sicer močno tiščočo bolečino za prsnico, ki se lahko širi v roke, vrat, hkrati lahko težko diha in pa čuti mravljinčenje v rokah. Tak bolnik takoj potrebuje zdravniško oskrbo. Med čakanjem na reševalno vozilo damo bolniku 500 mg acetilsalicilne kislina (Aspirin®, Aspirin direkt®, Aspirin protect®, Baludon®, Andol®). Če je bolnik že srčni bolik, ima najverjetneje nekje v bližini tudi gliceril-trinitrat (Nitrolingual®, Angised®). Lahko mu damo 1 odmerek pod jezik in ponavljamo na 5 minut, če je bolnikov krvni tlak normalen ali povišan. Hkrati natačno opazujemo bolnika

Anafilaksija
Alergija pomeni nenormalno in burno odzivanje organizma na določeno snov, s katero je bila oseba že prej v stiku in je njen imunski sistem proti njej razvil preobčutljivost. Anafilaksija je življenjsko nevarna takojšnja sistemska preobčutljivostna reakcija. Razvije se lahko v nekaj sekundah ali minutah po vstopu alergena v telo. Znaki so: srbenje, urtikarija, otekanje ustnih sluznic, nemir in strah. Pozneje se pojavijo glavobol, stiskanje v prsnem košu, težko dihanje, bolečine v trebuhu, bruhanje, driska, nizek krvni tlak, pospešen utrip, omotičnosti. V nadaljevanju lahko nastopi šok.
Bistveno je, da ob znakih anafilaksije takoj odstranimo alergen (npr. želo pri piku čebele, če je mogoče) in kličemo nujno medicinsko pomoč. Bolnik, ki je anfilaksijo že doživel, mora biti opremljen s setom za samopomoč. Pri sebi naj bi stalno nosil 2 tableti hitrodelujočega antihistaminika in 64 mg metilprednizolona. Včasih ima bolnik pri sebi tudi adrenalin v pripravljenih setih ali ampule za vbrizganje. Bolniku moramo pomagati, da takoj zaužije tableti in si pripravi adrenalin za morebitno vbrizganje v mišico.

Hudo poslabšanje astme
Astma je bolezen, katere značilnost je kronično vnetje dihalnih poti. Pogostnost pri otrocih je velika in narašča. Poslabšanje je lahko povezano s povečanjem vnetja bronhijev (okužba, izpostavljenost specifičnim alergenom), z zaužijem nekaterih zdravil, s predmenstrualnim obdobjem, z gastroezofagealnim refluksom itd. Otrok, ki je astmatik, ima s strani lečečega zdravnika jasna navodila, kako ukrepati ob povečanju težav. Držimo se zdravnikovih navodil o vpihih bronhodilatatorja. Zdravila, hkrati lahko z navodili, naj bodo na znanem mestu – v domači lekarni.

Hipoglikemija
Začetni zanki znižanja krvnega sladkorja so težave s koncentracijo, utrujenost, upočasnjenost, ki lahko napredujejo v motnje zavesti. Bolnik je poten, lačen, koža je bleda, hladna, ima občutek razbijanja srca in motnje vida. Laik mora biti pripravljen dati 2dl sladkanega soka, 4dl mleka ali kruha. Pretiravanja povzročajo nekoristna nihanja v koncentraciji krvnega sladkorja.

Doma lahko najdemo najrazličnejša zdravila in pripomočke. Večkrat se tudi zgodi, da nam soseda ali kdo od prijateljev ponudi zdravilo in pravi, da naj ga vzamemo, ker njej zelo pomaga. Če ne poznamo učinkovine in osnovnega načina delovanja lahko sebi ali bližnjim samo škodujemo, poslabšamo stanje ali pa prikrijemo nastajajočo bolezen. Zato imejmo doma samo zdravila in pripomočke, katerih delovanje poznamo in jih znamo uporabljati. O vsem ostalem se posvetujmo z zdravnikom.
 

DEHIDRACIJA

Alenka Goličnik, dr.med.

Poletje je tu! Obdobje leta, ki ga z veseljem pričakujemo in ga želimo karseda dobro izkoristiti. Dolgi, vroči dnevi in sončni žarki vabijo v vsakovrstne aktivnosti, ki si jih med letom ne moremo privoščiti. Seveda je poletje tudi čas dopustov, ko si privoščimo krajša ali malo daljša dopustovanja ob morju ali v gorah, marikomu pa poletje prebudi tudi čisto pravo popotniško žilico. Vsekakor je tisto 'pravo' poletje vroče in razgibano. Premalo pa se zavedamo, da je lahko ravno ta kombinacija včasih nevarna našemu zdravju. Visoke temperature in raznovrstne aktivnosti, v katerih uživamo, nas izpostavljajo povečani izgubi vode in lahko privedejo do dehidracije.

Voda je pomemben sestavni del telesa, saj predstavlja več kot 50 odstotkov telesne mase. Zagotavlja normalno potekanje praktično vseh telesnih procesov in je kot vemo že iz vsakodnevnih izkušenj nujna za življenje. Dehidracija je stanje, ko telo nima dovolj tekočine, ker je preveč izgubi ali pa je ne vnesemo dovolj, da bi zadostili našim potrebam. Poleg vode telesu v takšnem stanju primanjkujejo tudi nujno potrebne mineralne snovi, ki jih prav tako izgubljamo skupaj s tekočino.

Zakaj pride do dehidracije?

Naše telo nima zaloge vode, zato jo moramo sproti nadomeščati. Da pokrijemo izgube, moramo odraslemu telesu dnevno zagotoviti vsaj 2 litra tekočine. Še posebej je to pomembno v situacijah, ko se poraba oz. izguba vode v telesu poveča. Najpogostejši vzroki prekomerne izgube tekočine in mineralnih snovi iz telesa so driska ali bruhanje ter povečano potenje. Predvsem slednje je pogosto razlog za povečano izgubo vode v poletnih dneh. Seveda je lahko vzrok pomanjkanja vode tudi nezadosten vnos, kar je pogosto predvsem pri starejših ljudeh, ki so nemalokrat odvisni od pomoči drugih in imajo pridružene številne bolezni ter pri otrocih. Za nadomeščanje vode skrbi mehanizem žeje, ki se vključi, kadar telo zazna pomanjkanje tekočine in tako zagotovi, da izgubljeno količino nadomestimo. Povečano izgubljanje vode npr. s potenjem povzroči, da se ta varovalni sistem vključi že prej. Vsekakor pa je žeja že alarm, ki nas opozarja, da telo postaja dehidrirano.

Znaki dehidracije

Znaki dehidracije so odvisni od njene stopnje. Z večjo izgubo vode in mineralov iz telesa se znaki stopnjujejo in postanejo tudi bolj izraziti. Prvi znak, ki že kaže na razvijanje dehidracije je žeja, zatorej je ne zanemarjajmo. Žeja je alarm, s katerim nas telo opozarja, da moramo ukrepati. Žejo pogosto spremlja občutek suhih ust in tudi dejanska izsušenost ustnic in jezika, kar je že znak resne dehidracije. Zmanjša se tudi količina izločenega urina, ki je temnorumene barve, saj ledvici pričneta varčevati s telesno vodo. Nadaljnje izgubljanje tekočine vodi do utrujenosti, glavobola, vrtoglavice, bruhanja, zmanjšanih telesnih in duševnih sposobnosti ter postopnega zmanjšnja delovanja in okvar telesnih organov. Še posebej je nevarna dehidracija v vročem in vlažnem okolju ali izraziti telesni napori v vročem okolju ob nezadostnem vnosu tekočine, saj lahko odpove možganski center, ki uravnava telesno temperaturo. Telo se prične nenadzorovano segrevati, kar privede do motenj zavesti, krčev in lahko tudi smrti. Takemu stanju pravimo vročinska kap ali vročinski udar. Če ne ukrepamo pravilno in pravočasno je dehidracija lahko nepopravljivo in smrtno nevarno stanje. Še posebej morajo biti v okoliščinah, ko je možnost dehidracije večja, naše pozornosti deležni starejši, oboleli in otroci, saj so ti bolj ranljivi in tako bolj izpostavljeni možnosti dehidracije. Prav tako pa so znaki dehidracije lahko pri njih manj očitni oz. drugačni. Pri majhnih otrocih je treba biti pozoren na spremembo razpoloženja, jokavost, zmanjšano odvajanje, vdrto fontanelo.

Kako ukrepati?

Vedno naj velja rek bolje preprečiti kakor zdraviti. Zavedati se moramo situacij, v katerih smo bolj izpostavljeni nevarnosti dehidracije (vroče podnebje, telesna aktivnost, daljša potovanja, bolezen, povišana telesna temperatura....) in temu primerno ukrepati. Najbolje je, če telesu že vnaprej zagotovimo dovolj tekočine, tako da ne pride do občutka žeje. To najlažje storimo z rednim uživanjem tekočine - npr. kozarec vode pred vsakim obrokom ter uživanje vode med obroki. Še posebej med potovanji je dobro, če imamo pri sebi vedno steklenico sveže vode, saj tako lahko spremljamo količino zaužite tekočine. Za zadovoljivo hidracijo naj bi dnevno popili vsaj 1,5 litra vode ter 8 decilitrov tekočine preko hrane. Seveda je potrebno količino ustrezno povečati v zgoraj navedenih primerih, še posebej v primeru telesne aktivnosti, ko moramo dovolj tekočine zaužiti že pred pričetkom in ne smemo čakati na pojav žeje. Najbolje je, da uživamo navadno vodo ali pa naravne sokove, ki vsebujejo malo sladkorja. Dodatki sladkorja v raznih gaziranih pijačah namreč še povečajo izgubljanje vode. Prav tako je smiselno, da v vročih dneh, ki so pred nami, prilagodimo tudi vnos in izbor hrane. Telo v takšnih okoliščinah potrebuje manj energijskega vnosa in več tekočine, tako da je priporočljivo uživanje večjih količin sadja in zelenjave, predvem pa se je potrebno izogibati slanim jedem.Tudi otroci in starejši morajo popiti dovolj tekočine, čeprav ne čutijo žeje. Pazljivost je potrebna le pri srčnih ali ledvičnih bolnikih, kjer je potrebno spremljati še druge znake tekočinskega ravnovesja v telesu (otekline, dihanje....) ter prilagajati količino vnešene in izločene tekočine.

Kadar pa se dehidracija že razvije jo je potrebno predvsem prepoznati in pravilno ukrepati. V primeru blage dehidracije (žeja, utrujenost, suha usta) bomo lahko pravilno ukrepali sami, če so prisotni resnejši znaki (odsotnost urina, motnje zavesti, bruhanje, krči....) pa bo potrebna zdravniška ocena prizadetosti in pomoč. Predvsem je potrebno osebo, pri kateri sumimo na dehidracijo umakniti v varno, hladnejše okolje, da preprečimo nadaljnje izgube, ter pričeti z nadomeščanjem tekočine. V primeru vročinske kapi, ko je prisotna tudi povišana telesna temperatura, jo moramo poizkušati znižati s hladnimi obkladki, uporabo ventilatorjev itd. Izgubljeno tekočino nadomeščamo z vodo, naravnimi sokovi, nikoli pa z sladkimi sokovi, kavo ali celo alkoholnimi pijačami! Ne smemo pozabiti, da je telo poleg vode izgubilo tudi mineralne snovi. V primeru resnejše dehidracije moramo torej nadomestiti tudi le-te. To lahko storimo z uporabo rehidracijskih raztopin ali praškov, ki jih lahko dobimo v lekarnah. Rehidracijsko raztopino pa lahko zelo preprosto pripravimo tudi sami, če 1 litru vode dodamo sok 2 pomaranč ali grenivk, 5 žlic sladkorja in 1 žličko soli. Takšna mešanica pokrije tudi potrebe po sladkorju in mineralih. V primeru, da se stanje bolnika kljub našim ukrepom ne izboljšuje, je nujno potreben pregled pri zdravniku, ki bo ocenil stopnjo dehidracije ter prizadetost telesnih organov. V bolnišnici je možno tudi hitrejše nadomeščanje tekočine preko infuzije, saj se ob resni dehidraciji zmanjša tudi možnost prehoda tekočine skozi črevesno steno.

Dehidracija je torej stanje, na katerega ponavadi ne pomislimo, dokler se ne razvije do razsežnosti, ki pogosto potrebujejo že zdravniško pomoč. Preden se torej podamo v vse užitke, ki nam jih nudijo poletni dnevi, se zavedajmo, da naše telo v teh dneh še bolj kliče po vodi. Izogibajmo se pretiranim fizičnim naporom v najbolj vročih urah dneva, zagotovimo si stalno oskrbo s svežo vodo, uživajmo dovolj sadja in zelenjave, predvsem pa ne pozabimo na zadostno količino zaužite vode, da bomo zdravi in polni energije uživali v dneh, ki smo jih komaj čakali.
Alenka Goličnik, dr.med.

Krvodajalstvo in darovanje organov

Sestava in naloge krvi

Kri sestavljajo krvne celice (45 %) in krvna plazma (55 %). Krvne celice so treh vrst in vsaka opravlja posebne naloge. Rdeče krvne celice ali eritrociti oskrbujejo vse telesne celice s kisikom. Vsebujejo hemoglobin (rdeče krvno barvilo), ki veže pline (kisik, ogljikov dioksid). Slabokrven je človek, ki ima znižano vsebnost hemoglobina oz. zmanjšano število eritrocitov. Bele krvne celice ali levkociti igrajo glavno vlogo pri obrambi organizma pred okužbami in ustvarjanju odpornosti s pomočjo protiteles. Krvne ploščice ali trombociti pa so skupaj s faktorji strjevanja zadolženi za strjevanje krvi. V rani, ki krvavi, se v nekaj minutah naredi strdek in tako prepreči nadaljnjo krvavitev. Pri motnjah strjevanja krvi opazimo podaljšano krvavitev. Plazma vsebuje številne snovi, ki so pomembne za normalno delovanje organizma. Pri opeklinah in drugih mehurčastih tvorbah tvori rumenkasto tekočino.
Delovanje krvnih celic in prepletanje ter medsebojno sodelovanje s sestavinami plazme je tako zapleteno, da še dolgo ne bo mogoče pripraviti umetne krvi. Ravno zato je vsaka odvzeta enota krvi izjemno dragocena. Kri je v stiku z vsemi celicami v telesu, zato nam preiskave krvi lahko pokažejo stanje organizma. Z njimi lahko ugotavljamo različne bolezni, dedne zasnove ali presojamo in napovedujemo dogajanje. V krvi zaznamo tudi različne povzročitelje bolezni, ki se pri transfuziji krvi lahko prenašajo s krvjo.
Pri odraslem posamezniku odtehta teža krvi približno 7 % telesne teže. Torej ima 70 kg težak človek okoli 5 litrov krvi.
Krvne skupine
Na rdečih krvnih celicah so tako imenovani antigeni, ki nas razvrščajo v različne krvne skupine. Najbolj pomembna sistema krvnih skupin sta ABO in Rh D. Glede na to ločimo krvne skupine A, O, B in AB ter Rh D-pozitivno in Rh D-negativno krvno skupino.
Krvodajalec s krvno skupino 0 nima antigenov, zato lahko njegovo kri prejeme vsakdo (imenujemo ga tudi univerzalni dajalec). Prejemnik s krvno skupino AB pa nima v plazmi protiteles anti A in anti B, zato lahko prejme katerekoli eritrocite (je univerzalni prejemnik).
Pri nas je najbolj pogosta krvna skupina A (približno 40 %), sledi krvna skupina O (38 %), krvne skupine B je 15 %, AB pa je zelo redka krvna skupina in jo ima približno 7 % ljudi. Rh D-pozitivnih oseb je 83 %, Rh D-negativnih pa le 17 %.
Krvne skupine se dedujejo ter se vse življenje ne spremenijo.
Krvodajalstvo
V Sloveniji potrebujemo okoli 350 krvodajalcev na dan! Ena enota darovane krvi lahko reši tudi do 4 življenja.
Ustrezni nadomestki za kri žal ne obstajajo, zato ostaja uporaba pripravkov iz krvi edina možnost izbire pri določenih oblikah zdravljenja. Tudi v tretjem tisočletju ostaja kri nenadomestljivo zdravilo, ki bolnikom omogoča ohranjanje zdravja, preprečevanje posledic in preprečevanje smrti. Krvodajalstvo je odsev človečnosti, ki temelji na načelih prostovoljnosti, brezplačnosti in anonimnosti. Krvodajalci z dajanjem krvi zagotavljajo in omogočajo nemoteno delovanje zdravstva.
Pogoji
Na splošno velja, da lahko pridete na odvzem krvi kot krvodajalec, če ste zdravi, stari od 18 do 65 let in tehtate najmanj 50 kg. Ženske lahko dajo kri vsake 4 mesece, moški vsake 3 mesece. Na odvzem krvi pridite spočiti. Popijte dovolj tekočine in pojejte nemasten obrok hrane, npr. kruh z marmelado, čaj, sok ali kavo.
Odvzem krvi
Naenkrat smemo krvodajalcu odvzeti največ 13 % njegovega volumna krvi (običajno 450 ml), ki ga lahko zdrav organizem brez težav nadomesti. Sam odvzem traja približno 5 do 10 minut ob stalni prisotnosti in nadzoru medicinske sestre. Že med samim odvzemom krvi pride do prerazporeditve krvi v krvnem obtoku, zato normalno krvni tlak ne pade. V nekaj urah po odvzemu se volumen krvi normalizira s prehodom tekočine iz tkiv v žile. V tem času je pomembno, da krvodajalec popije dovolj tekočine. Plazemske beljakovine se obnovijo v nekaj dneh, krvne celice pa se obnovijo deloma takoj s sproščanjem iz notranjih zalog in deloma s pospešenim nastajanjem novih celic v kostnem mozgu. Krvne ploščice se tako nadomestijo v nekaj dneh, rdeče krvne celice pa v dveh do treh tednih. Najdlje se pri rednem dajanju krvi (večkrat letno) obnavljajo zaloge železa. Prav zaradi tega dajanje krvi ne sme biti pogosteje kot vsake 3 mesece za moške in 4 mesece za ženske.
Slabo počutje med odvzemom krvi in po njem je posledica slabe psihične in fizične pripravljenosti krvodajalca na odvzem krvi. Pretiran strah pred odvzemom krvi, vbod z iglo ali že samo pogled na kri lahko pri nekaterih občutljivejših ljudeh povzroči refleksen padec krvnega pritiska, ki se lahko stopnjuje do izgube zavesti. V primeru nenadnega navala vročine, močnega potenja, slabosti, vrtoglavice, omotice, šumenja v ušesih ali motenj vida se je treba takoj uleči v vodoraven položaj in težave naglo preidejo. Da se odvzem krvi ne bi končal s slabim počutjem, pa je najbolj pomembno, da na odvzem krvi pridete spočiti!
Odvzem krvi krvodajalcu odsvetujemo:
• če se na dan odvzema krvodajalec ne počuti dobro ali ima povišano telesno temperaturo;
• če od zadnjega odvzema krvi še ni preteklo tri mesece za moške in štiri mesece za ženske ali 48 ur od odvzema krvnega pripravka na posebni napravi;
• če je bila ob kontroli hemoglobina ugotovljena slabokrvnost pred odvzemom krvi;
• če ob pregledu vrednosti krvnega tlaka ali srčnega utripa niso v okviru zahtevanih meja;
• če je krvodajalec v določenem času pred odvzemom krvi jemal zdravila (antibiotike, aspirin, insulin, zdravila proti strjevanju krvi in ostala zdravila). Dajanje krvi bi v tem primeru lahko škodilo tako zdravju krvodajalca kot tudi prejemniku krvi.
Nikoli ne smejo dati krvi:
• Osebe, okužene z virusom HIV, in njihovi spolni partnerji.
• Osebe, ki so si kadar koli vbrizgavale droge.
• Moški, ki so imeli spolne odnose z drugimi moškimi.
• Osebe, ki za spolne odnose prejemajo plačilo ali drogo.
• Osebe, okužene z virusom zlatenice (hepatitis B in C).
Testiranje krvi
Vsako enoto odvzete krvi testiramo na prisotnost označevalcev hepatitisa B (HBsAg) in C (anti-HCV, HCV RNK), aidsa (anti-HIV I/II) in sifilisa (anti-lues) z namenom, da preprečimo možno okužbo bolnika z okuženo krvjo dajalca. V primeru pozitivnih izsledkov testiranja krvi transfuzijska služba krvodajalca zaupno obvesti in/ali ga po potrebi pokliče na odvzem vzorca krvi za ponovitev testiranja.
Iz odvzete krvi krvodajalcev pripravljamo krvne pripravke, ki vsebujejo posamezne sestavine krvi (krvne komponente) in plazmo (zdravila iz krvi).
Ali je krvi v Sloveniji dovolj?
Zaloge krvi so spremenljive in odvisne predvsem od porabe krvi in števila odvzemov krvi. Do nihanj prihaja tako zaradi slabše udeležbe krvodajalcev na krvodajalskih akcijah kot tudi zaradi večje porabe krvi. Uravnavanje zalog krvi je tako zelo kompleksno in odgovorno delo tako organizatorjev krvodajalskih akcij, transfuzijske službe kot uporabnikov.
Na strani Zavoda za Transfuzijo (www.ztm.si) si lahko tudi natančno ogledate koledar krvodajalskih akciji ali pa na odvzem pridete v delovnem času transfuzijskih služb.
Krvodajalcem pripada 1 prost dan, katerega stroške pokriva obvezno zdravstveno zavarovanje.
Ne pozabimo, da tudi pripravljenost dati kri in to tudi storiti sodi v okvir nudenja prve pomoči!
Darovanje organov
Darovanje organov predstavlja sodoben način zdravljenja bolnikov s končno odpovedjo srca, pljuč, jeter, ledvic in bolezni, ki jih lahko zdravimo s presajanjem tkiv. Zdravilo za bolnika predstavlja organ. S presaditvijo (transplantacijo) ledvic na primer močno izboljšamo življenje bolnikom s končno odpovedjo ledvic, ki se sicer zdravijo na hemodializi. Danes je možno presaditi tudi srce, jetra, pljuča, trebušno slinavko, tanko črevo; od tkiv pa roženico, dele kosti, sklepe, vezi, kožo, srčne zaklopke, žile in drugo. To se dandanes izvaja v vseh razvitih država.
V Sloveniji na leto presadimo do 75 organov. Glavna omejitev za število transplantacij je še vedno premajhno število pridobljenih organov.
Nekateri bolniki z okvarjenimi možgani (zaradi poškodbe, krvavitve ali česa drugega ) kljub takojšnemu oživljanju in intenzivnem zdravljenju ne preživijo. Delovanje možganov tako nepovratno preneha in nastopi možganska smrt. Možganska smrt je dokončno oziroma nepovratno prenehanje delovanja celotnih možganov. Nepopravljivo okvaro možganov ugotavlja komisija zdravnikov specialistov s kliničnimi testi in instrumentalnimi postopki. Za čas smrti se šteje čas, ko je komisija smrt ugotovila in v zapisnik o ugotavljanju možganske smrti ta čas zabeležila in s tremi podpisi potrdila. Po ugotovljeni možganski smrti, ki pomeni smrt osebe, mora lečeči zdravnik opustiti vsako vzdrževanje preostalih organov. V primeru pa, da obstaja možnost, da bi pokojnik postal darovalec, smemo nadaljevati z vzdrževanjem organov zato, da ohranimo njihovo delovanje za morebitni odvzem in presaditev.
Nacionalna transplantacijska mreža omogoča sestavljanje transplantacijske dejavnosti. Sestavljena je iz naslednjih ustanov: donorski center (bolnišnice), transplantacijski center, center za tipizacijo tkiv. Donorski centri so tiste bolnišnice, ki zdravijo bolnike s poškodbami glave in bolnike z možgansko-žilnimi inzulti in imajo dobro opremljene in usposobljene oddelke za intenzivno zdravljenje in operacijski blok. Glavne naloge donorskega centra so prepoznavanje možnih mrtvih darovalcev, izvajanje testov možganske smrti, vodenje pogovora s svojci . Osebje mora biti tudi usposobljeno za vzdrževanje vitalnosti organov mrtvega dajalca. V transplantacijskem centru poteka vsa diagnostika za postavitev indikacije za zdravljenje odpovedi organa s transplantacijo, vpis na čakalni spisek, neposredna priprava bolnikov pred operacijo, vsaditev organa, neposredno zdravljenje v intenzivni enoti ter vodenje bolnikov po transplantaciji. Center za tipizacijo tkiv ugotavlja tkivno podobnost med darovanim organom in prejemnikom. Prejemnik mora namreč dobiti organ, ki je najbolj skladen glede na beljakovine (HLA) na njegovih levkocitih. S tem se prepreči akutna zavrnitvena reakcija in omogoči rabo čim manjše količine imunosupresivnih zdravil.
Transplantacijska dejavnost je odsev razvitosti države. Osnovni pogoji zanjo so zagotovljeni na podlagi etičnih in moralnih norm, pravnih osnov, razvitosti medicinske stroke in dobre nacionalne transplantacijske mreže. Prvi in najpomembnejši pogoj za izvajanje transplantacijske dejavnosti je opredelitev posameznikov za darovanje organov in tkiv po smrti oz. nenasprotovanje svojcev, če pokojnik ni bil opredeljen. Ne smemo pozabiti, da se je darovanje delov telesa pojavilo šele z napredkom intenzivnega zdravljenja, možnostjo ugotavljanja možganske smrti in razvojem kirurške tehnike, ki je omogočila, da se odvzete organe uspešno transplantira. K vedno boljšim uspehom pa vodi tudi razvoj zdravil, ki preprečujejo zavrnitveno reakcijo proti presajenemu organu.
Ne odnašajte organov s seboj v nebesa, kajti tam vedo, da jih rabimo tukaj!

Viri:
www.ztm.si
www.slovenija-transplant.si
Ahčan U. Prva pomoč. Priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči Križ Slovenije, 2006.
 

OPEKLINE

Alenka Goličnik, dr.med.

Koža je naš največji organ in sestavni del naše zunanje podobe. Opravlja številne za telo pomembne naloge in je zrcalo naše starosti in načina življenja. Kljub temu pa se vsega tega pogosto premalo zavedamo in se, še posebej v dopustniških dneh, ki so pred nami, do kože pogosto vedemo mačehovsko. Žal pa koža ne 'odpušča' in prej ali slej se na njej poznajo posledice naših napak.

Zgradba in naloge kože

Koža je sestavljena iz treh različnih plasti. Zunanjo, najtanjšo plast imenujemo povrhnjica. Povrhnjico sestavljajo vrhnje, odmrle poroženele celice, ki se sproti luščijo, pod njimi pa so žive celice, ki se stalno delijo in nadomeščajo odmrle. Vsebujejo zrnca pigmenta, ki določa barvo kože. Pod povrhnjico je nekoliko debelejša usnjica, ki jo sestavljajo preplet kolagenskih vlaken, krvne žile in živčni končiči. Usnjica daje koži prožnost. V njej se nahajajo tudi žleze znojnice in lojnice. Prve omogočajo znojenje, preko katerega se telo ohlaja in izloča nepotrebne snovi, druge pa na koži ustvarijo maščobno plast, ki omogoča, da je koža gladka in obenem predstavlja zaščitno plast, ki telo ščiti pred vdorom mokroorganizmov. Med usnjico in mišicami je podkožje, ki je sestavljeno pretežno iz maščevja. Deluje kot izolacija pred mrazom in predstavlja telesne zaloge energije. Sestavni del kože so tudi lasje, dlake in nohti.
Koža opravlja številne naloge. Predstavlja zaščitno plast, ki telo varuje pred vdorom škodljivih snovi in mikroorganizmov. V njej so čutila za zaznavanje dotika, temperature, bolečine in vibracij, s čimer nam koža posreduje pomembne informacije o svetu okoli nas. Koža z izločanjem znoja uravnava telesno temperaturo in nam omogoča hlajenje v vročem okolju, obenem pa se na ta način iz telesa tudi izločajo nerabne in škodljive snovi. Poleg tega je koža mesto, kjer nastaja za telo pomemben vitamin D.
Opekline in prva pomoč
Koža je nenehno izpostavljena številnim dejavnikom iz okolja. Nekateri med njimi so blagodejni, mnogi pa tudi zelo škodljivi. Zagotovo se med temi najbolj bojimo opeklin. Vsak izmed nas je že zagotovo imel izkušnje z večjimi ali manjšimi opeklinami. Najpogostejše so seveda opekline, ki jih povzroča takšna ali drugačna oblika toplote. Nastanejo pa lahko tudi zaradi delovanja kemikalij (kisline in lugi), elektrike ali sevanja. Posebna oblika – frikcijska opeklina – nastane zaradi trenja med kožo in različnimi predmeti. V vsakdanjem življenju so najpogostejše oparine z vročimi tekočinami (vrela voda, olje, para) in opekline, ki so posledica stika z vročimi površinami, neposrednim plamenom ali vnetljivimi plini.
Resnost oz. stopnjo opekline določa več dejavnikov. Pomembna je velikost prizadetega mesta, ki ga opeklina zajema, globina do katere je poškodovano kožno tkivo in seveda mesto, kjer se opeklina nahaja. Opeklina na obrazu ali dlaneh bo pustila večjo okvaro v delovanju in estetsko prizadetost kot opeklina na mestu, ki je funkcionalno manj pomembno in ga lahko zakrijemo z obleko.
Če opeklina zajame le povrhnjico govorimo o epidermalnih opeklinah. Te so najblažje. Koža je močno pordela, zmerno boleča, na dotik pobledi, a se hitro obarva nazaj. Koža si pri teh vrstah opeklin hitro opomore in navadno ne puščajo posledic. Globlje opekline, ki segajo v usnjico delimo na subdermalne in dermalne. Pri prvih je koža rdeča, nastanejo mehurji, prisotna je huda bolečina, pri drugih pa je poškodovano mesto belkasto-rdeče in slabše občutljivo. Celjenje traja dalj časa, ponavadi pa so posledice slabša pigmentacija na prizadetih mestih in brazgotine. najhujše so subdermalne opekline, ki zajemajo večino kožnih plasti. Prizadeto mesto je sivkaste barve, neobčutljivo, nastanejo brazgotine.
Zelo resne so opekline, ki zahtevajo bolnišnično zdravljenje. Ponavadi so to opekline, ki zajemajo nad 10% telesne površine oz. globoke opekline nad 5% telesne površine, opekline, ki zajemajo dihala in funkcionalno zelo pomembne dele telesa (obraz, dlani...). pri opeklinah obraza vedno pomislimo tudi na opekline dihal. Nanje posumimo, če opazimo ožgane dlake na obrazu in v nosu in ob težavah z dihanjem.
V primeru opekline je prva pomoč izrednega pomena. Naše ukrepanje mora biti hitro in učinkovito, saj je od tega lahko odvisno življenje poškodovanca. Zato je dobro, če poznamo pravila reševanja poškodovanca, hlajenja in oskrbe opeklinske rane ter pravilnega prevoza v ustrezno zdravstveno ustanovo.
Razumljivo je, da moramo najprej odstraniti vir toplote, ki je opeklino povzročil oz. opečenca spraviti na varno mesto (pogasimo ogenj, izklopimo elektriko, zapremo curek vrele vode...). Pri tem ne smemo nikoli pozabiti na lastno varnost! Seveda moramo glede na okoliščine dogodka presoditi tudi o morebitnih drugih poškodbah (zlomi, poškodba vratu...) in omogočiti varno premikanje (stabilizacija vratne hrbtenice, imobilizacija zlomov...). Nato čimprej pričnemo s hlajenjem. Odstranimo vsa oblačila, razen tistih, ki so prilepljena na poškodovano kožo. Teh sami NE odstranjujemo! Opečena mesta hladimo s curkom hladne, čiste vode s temperaturo med 8 in 23°C ali hladnimi, čistimi obkladki, ki jih pogosto menjavamo. Pazimo, da ne uporabljamo ledu ali ledenih obkladkov, saj lahko poškodovanca podhladimo. Hladimo dokler bolečina ne prične popuščati oz. pol do ene ure. Paziti pa moramo, da poškodovanca ne podhladimo. To je še posebej pomembno pri otrocih, ki zaradi velike površine kože še hitreje izgubljajo toploto. Pri kemičnih opeklinah spiramo prizadeto mesto vsaj pol ure, če gre za kisline, pri lugih pa vsaj eno uro. Opeklino nato oskrbimo. Pokrijemo jo s čistim, suhim sterilnim povojem in narahlo povežemo. Nikoli NE prediramo opeklinskih mehurjev in NE obvezujemo opeklin na obrazu! Prav tako opeklin NE mažemo s kakršnimikoli mazili. Opečene ude imobiliziramo in nato poskrbimo za čimhitrejši prevoz v zdravstveno ustanovo. Opečenca toplo pokrijemo z odejo in med prevozom preverjamo stanje zavesti, dihanje in pulz. Če je prevoz daljši mu lahko damo večkrat manjše količine vode v kateri raztopimo žličko sladkorja in soli.
Manjše, povrhnje opekline na funkcionalno manj pomembnih mestih na telesu se lahko zdravijo ambulantno z rednimi pregledi, prevezami in mazili. Večje, globlje opekline na funkcionalno pomembnejših mestih na telesu pa zahtevajo kirurško zdravljenje in dolgotrajno telesno in psihološko rehabilitacijo.
Seveda pa se je opeklinam najbolje izogniti oz. jih preprečiti, za kar lahko poskrbimo z ustreznimi varnostnimi ukrepi tako doma kot na delu in previdnostjo.
Sončne opekline

Posebna vrsta opeklin, ki nam pogosto pokvari dopustniške užitke pa so sončne opekline. Pogosto se naša želja po zagorelosti konča z bolečinami in luščečimi zaplatami kože. Sončne opekline nastanejo zaradi poškodbe kože s škodljivimi sončnimi UV-B žarki. UV-A žarki pa povzročajo bolj kronične poškodbe kože. Najhujša posledica sončnih opeklin je razvoj kožnega raka.
Občutljivost kože je glede na posameznika različna. Po občutljivosti ločimo:
• keltski tip; skorajda nikoli ne porjavi, tudi pri kratkotrajnem sončenju dobi opekline,
• germanski tip; blago porjavi, je nagnjen k nastanku sončnih opeklin,
• romanski tip; hitro intenzivno porjavi, redko dobi sončne opekline.

Rdečina pri sončnih opeklinah nastopi štiri do šest ur po sončenju, najizrazitejša je po dvanajstih do štiriindvajsetih urah, po dvainsedemdesetih urah pa se počasi umirja. Rdečino lahko spremlja občutek vročine, bolečina in splošna utrujenost. Pozneje se pojavijo mehurji, ki se sčasoma posušijo in odluščijo. Težje oblike, ki jih spremlja splošna prizadetost organizma (bruhanje, vročina, glavobol in izčrpanost), imenujemo sončarica in lahko povzročijo izgubo zavesti . Pri tej obliki je nujna medicinsko pomoč.

Sončnih opeklin ne moremo zdraviti, lahko jih kvečjemu blažimo s hladnimi obkladki, kremami, losjoni in protivnetnimi kremami oz. zdravili, ki zmanjšajo izločanje snovi odgovornih za nastanek vnetja (antihistaminiki, nesteroidni antirevmatiki). V primeru težje prizadetosti s prisotnostjo vročine, slabosti in bruhanja je potreben zdravniški pregled in zdravljenje s protivročinskimi sredstvi, vnosom tekočine in počitkom.

Sončne opekline je potrebno predvsem preprečevati. Ko nastanejo, lahko namreč za kožo storimo zelo malo. Potrebna je uporaba primernih, kvalitetnih zaščitnih sredstev z zadostnim faktorjem zaščite, predvsem pa se je potrebno zavedati, da koža potrebuje postopno privajanje na sončne žarke. Zato se sončimo postopno in v urah, ko sončni žarki niso najmočnejši (jutro ali pozno popoldne). Zaščitne kreme ali losjone nanesemo vsaj 30 minut pred izpostavljanju soncu in jih nato preko dneva večkrat obnovimo. Seveda ne smemo pozabiti na ustrezno zaščito oči in ustnic in na to, da popijemo zadostne količine tekočine. Zavedati pa se je potrebno, da smo škodljivim žarkom izpostavljeni tudi v slabšem vremenu in da že porjavela koža kljub vsemu potrebuje zaščito. Priporočljiva je tudi uporaba hladilnih emulzij po sončenju. Posebna pozornost naj velja zaščiti otroške kože.

Zapomniti si velja, da ima koža dober 'spomin' v katerem se shranijo vse naše napake, ki jih zagrešimo. Poskrbimo torej za svojo kožo, da se bomo z dopusta vrnili spočiti, zadovoljni in s sijočo, predvsem pa zdravo poletno poltjo.

Alenka Goličnik, dr.med.

POTOVALNE BOLEZNI

Patricija Lipovšek, dr. med

Vsako leto okoli milijarda ljudi potuje z letalom, prek 50 milijonov pa iz razvitega sveta v tropske in subtropske dežele. Popotniki so tako izpostavljeni okužbam in poškodbam, ki so v domačem okolju redke. Bolezni so na potovanju lahko zgolj neprijetnost (blaga driska, kratkotrajno bruhanje), lahko pa resno ogrožajo življenje (npr. malarija, steklina, višinska bolezen).
Na potovanju po podatkih različnih študij zboli 50–75 % popotnikov. Večina teh težav je nepomembna, v 5 % je potrebna zdravniška pomoč in le v 1 % je potreben sprejem v bolnišnico. Najpogostejši vzroki smrti na potovanju so bolezni srca in ožilja, nesreče oz. poškodbe, samomor oz. umor. Čeprav so okužbe pomemben dejavnik obolevnosti pri popotnikih, pa so te v nasprotju s splošnim prepričanjem vzrok le za približno 1 % smrti v tej populaciji. Pogosto omenjene nevarnosti daljnih krajev, kot so hemoragične mrzlice, kolera in piki kač, so za popotnika le majhno tveganje. Med infekcijskimi vzroki za smrt popotnikov je na prvem mestu malarija, vodilni vzrok obolevnosti pa je driska.
Tveganje na potovanju je povezano s starostjo in osnovnimi boleznimi popotnika, področjem potovanja, trajanjem in načinom potovanja, bivanja in prehranjevanja ter izvajanjem preventivnih ukrepov (cepljenja, kemoprofilaksa, osnovni higienski in zaščitni ukrepi). Popotniki, ki so pred odhodom prejeli zdravstvene nasvete, zbolijo redkeje kot tisti, ki so se odpravili na pot brez posvetovanja z zdravnikom.
Cepljenja
Cepljenje proti rumeni mrzlici je edino uradno obvezno cepljenje v potovalni medicini po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Potrdilo o cepljenju (rumena knjižica) je potrebno predložiti ob vstopu v določene države. Od priporočljivih cepljenj popotnikom glede na cilj in način potovanja svetujemo cepljenje proti hepatitisu A, hepatitisu B, meningokoknemu meningitisu (Savdska Arabija zahteva potrdilo o cepljenju v času romanja v Meko/Medino), trebušnemu tifusu, steklini, japonskemu encefalitisu in gripi. Pregledati je potrebno že opravljena rutinska cepljenja (tetanus, davica, otroška paraliza, ošpice, oslovski kašelj, mumps, rdečke); glede na to popotnik dobi poživitvene odmerke določenih cepiv.
Splošni nasveti
Varna hrana in varna pijača. Bolezni, ki so najpogostejše pri popotnikih, se prenašajo predvsem z okuženo hrano in vodo. Preprečimo jih lahko z upoštevanjem dietnih priporočil: izogibanje uživanju hrane, ki ni kuhana ali ni sveže pripravljena – solate, surova zelenjava, neolupljeno sadje (angl. »Cook it, boil it, peel it or leave it. – prekuhaj, prevri, olupi ali pusti.«). Možno kontaminirane jedi so: neolupljeno sadje, solata in druga surova neolupljena zelenjava, mleko, sveži siri, sladoled, sladice, omake, prelivi, nadevi, hrana postrežena hladna ali surova.
Voda mora biti ustekleničena (kupljena), varne so gazirane pijače (pH 4-5), vroča kava in čaj, prevreta in počasi ohlajena voda, prevreto mleko. Nevarne pijače so: voda iz pip, vodnjakov, jezer in rek, ledene kocke, nezadostno baktericidne alkoholne pijače.
Preprečevanje dehidracije. V tropskem podnebju obstaja zaradi višjih temperatur nevarnost dehidracije. Pozorni moramo biti na količino zaužite tekočine v primerjavi z izgubljeno tekočino, uriniranje (pri zadostni hidraciji mora biti urin svetle barve), vlažnost jezika, občutek žeje, izguba teže, spremenjeno obnašanje. Potrebno je uživati dovolj tekočine, tudi če nismo žejni.
Zaščita pred piki mrčesa. Upoštevati moramo ukrepe za zmanjšanje izpostavljenosti pikom komarjev, ki prenašajo malarijo, dengo itd. Zaščita pred piki komarjev je svetla obleka z dolgimi hlačami in rokavi, repelenti, zaščitna mreža, insekticidi, izogibanje aktivnostim od mraka do zore.
Zaščita pred soncem. Potrebna je primerna zaščita pred soncem z visokim zaščitnim faktorjem (> 15), klobukom ali kapo ter ustreznimi sončnimi očali.
Primerna obutev. Pomembna je tudi primerna obutev, saj pri hoji z bosimi nogami obstaja v tropskih krajih možnost okužbe z različnimi zajedalci oziroma njihovimi ličinkami.
Preprečevanje poškodb. Poškodbe (prometne nezgode, športne poškodbe, ugrizi živali, nasilje) so pogosta težava in drugi najpogostejši vzrok smrti na potovanju. Ne smemo pozabiti na uporabo varnostnih pasov, čelade pri vožnji z motorjem ter izogibanje nočnim vožnjam. Vsekakor je potrebno opozoriti na prevažanje na zadnjem delu odprtih tovornih vozil (v tropskih krajih pogost način prevoza).
Previdnost pri prečkanju več časovnih pasov. Vzeti si moramo dovolj časa za prilagoditev na drugačno podnebje, dnevni čas, prehrano, kulturo in način življenja. Pri prečkanju več časovnih pasov se zaradi razlike med časom v določeni državi in notranjo biološko uro pojavijo utrujenost, motnje spanja, glavobol, razdražljivost, zmanjšana zmožnost koncentracije, zmanjšan tek in prebavne težave. Simptomi večinoma trajajo tri do pet dni. Hujši so pri starejših potnikih in pri daljših čezmeridianskih poletih (predvsem prečkanje več časovnih pasov od zahoda proti vzhodu). Preprečujemo in zdravimo jih z zadostnim spanjem in izpostavljenostjo dnevni svetlobi. Poskusimo lahko tudi s kratko delujočim uspavalom ali hormonom češarike (melatoninom).
Med daljšim poletom lahko pride do različnih zdravstvenih težav. Zaradi dolgotrajnega sedenja, dehidracije in pomanjkanja gibanja med poletom obstaja pri potnikih z dejavniki tveganja nevarnost nastanka globoke venske tromboze in pljučne trombembolije, ki ju preprečujemo z gibanjem in zadostno hidracijo, ter pri ogroženih bolnikih z elastičnimi nogavicami in antikoagulacijsko zaščito.
Posebne okoliščine na potovanju
Visokogorje
Popotniki, ki potujejo v visokogorje, se morajo zavedati nevarnosti akutne višinske bolezni. Preprečujemo jo s počasnejšim vzpenjanjem in prilagoditvijo. Z nižanjem delnega tlaka kisika v atmosferi se niža tudi koncentracija kisika v krvi, kar je vzrok za različne oblike višinske bolezni. Sposobnost prilagajanja na večjo nadmorsko višino se med posamezniki razlikuje. Ko je preseženo področje tolerance, se pojavijo simptomi in znaki akutne višinske bolezni (glavobol, slabost, pomanjkanje teka, bruhanje, utrujenost, razdražljivost, nespečnost), ki lahko napreduje do višinskega pljučnega edema (suh kašelj ali sluzasto penast/krvavkast izpljunek, zmanjšana toleranca za napor, občutek teže v prsih, občutek, da ne more vdihniti s polnimi pljuči, tahikardija, dispneja v mirovanju, cianoza) in/ali višinskega možganskega edema (zmedenost, dezorientiranost, motnje presoje, izguba spomina, bruhanje, hud glavobol, otopelost, ataksija). S hitro prepoznavo znakov akutne višinske bolezni, zaustavitvijo vzpenjanja ali sestopom se lahko izognemo napredovanju višinskega pljučnega edema in višinskega možganskega edema.
Nevarnosti potapljanja
Potapljanje pomeni gibanje v okolju, na katerega človeško telo ni prilagojeno. Pogosto se zgodi, da škodljivih sprememb ne zaznamo oz. jih zaznamo in prepoznamo prepozno. Do zapletov lahko pride tako pri potopu na dah kot pri potapljanju s stisnjeno mešanico plinov. Vzrok je predvsem neobičajno visok tlak v okolju.
Večji del našega telesa sestavlja tekočina, ki pa je slabo stisljiva, zato so največkrat prizadeti votli organi, ki so izpolnjeni z zrakom in plini. Zaradi širjenja ali krčenja prostornine plinov pri spreminjanju tlaka v okolici pride do barotravme – mehanične poškodbe tkiv, ki obdajajo prazne, s plinom napolnjene prostore v telesu. Do okvar lahko pride tako pri potopu kot pri dvigu iz globine. Najpogostejša je barotravma srednjega ušesa in obnosnih votlin, možna je tudi poškodba zrkla in alternobarična vrtoglavica. Pri potapljanju s stisnjenim zrakom ali drugimi mešanicami plinov pa lahko pride še do drugih zapletov, kot so alveolna barotravma – poškodba pljučnih mešičkov in arterijska zračna embolija (življenje ogrožajoč zaplet alveolne barotravme).
Pri dovolj dolgem in dovolj globokem potopu lahko pride do dekompresijske bolezni. Mehanizem za to je nastanek mehurčkov iz raztopljenih plinov v krvi (v primeru potapljanja s stisnjenim zrakom so to mehurčki dušika) zaradi prehitre spremembe tlaka v okolju. Pri počasnem dvigu z dekompresijskimi postanki se raztopljeni dušik iz tkiv sprošča v kri in od tam v pljuča, iz katerih ga izdihamo. Pri prehitrem dvigu pa je to izplavljanje prepočasno. Znaki in simptomi dekompresijske bolezni se običajno pojavijo v roku 12 ur od potopa (80 % v prvi uri). Lahko se pojavi kot bolečina v rokah ali nogah, ki je lahko hujša ob premikanju in jo ublaži pritisk na boleče mesto. Bolečina je hujša v predelu sklepov. Lahko se pojavi srbenje kože. Lahko se pojavi kot različne nevrološke slike: inkontinenca za blato, nevrogeni mehur, parestezije, paraplegija, generalizirani krči, dvojni vid, nenavadno vedenje. Pljučna oblika dekompresijske bolezni je podobna pljučni emboliji. Dekompresijska bolezen notranjega ušesa se kaže kot Menierov sindrom (vrtoglavica, slabost, bruhanje, tinitus).
Prva pomoč. Potapljača z znaki dekompresijske bolezni ali barotravme poležemo in čim prej pokličemo nujno medicinsko pomoč. Dokončno zdravljenje je rekompresija v hiperbarični komori.
Nesrečam zaradi potapljanja se lahko izognemo le z osveščenostjo in izogibanjem mejnim situacijam.

Potovalna driska
Potovalna driska je najpogostejši zdravstveni problem potnikov, ki potujejo v manj razvite predele sveta. Približno tretjina popotnikov v tropskih krajih zboli z nekajdnevno drisko.
Najpogostejši vir okužbe je hrana, predvsem nečiste roke pripravljalca in »jedca« in nečiste površine za pripravo hrane. Voda je redkeje vir okužbe kot hrana. Pomembna je predvsem v deževni dobi. Prav tako so lahko vir okužbe kocke ledu, saj zamrzovanje samo zmanjša število bakterij v vodi, vendar pa jih povsem ne uniči. Tudi če kocke raztopimo v močnih žganih pijačah, število bakterij še vedno lahko zadošča za okužbo. Zato je zmotno prepričanje, da npr. viski z ledom ni nevaren ali da celo ščiti pred okužbo.
V večini primerov driska na potovanju ni življenjsko nevarna bolezen. Ukrepi so usmerjeni v zmanjševanje težav in trajanja driske ter preprečevanje nastanka dehidracije. Najbolj so ogroženi otroci, nosečnice in starejši.
Preprečevanje. Temelj zaščite je strogo upoštevanje priporočil glede hrane in pijače, ki jih najbolje povzema izrek »Cook it, boil it, peel it or leave it – prekuhaj, prevri, olupi ali pusti«.
Pristop k zdravljenju. Pri blagi driski specifično zdravljenje v večini primerov ni potrebno. Osnovni ukrep je vedno rehidracija. Tekočino lahko nadomeščamo s pitjem vode, elektrolite pa z uživanjem juhe ali npr. slanih palčk, krekerjev. Oralno rehidracijsko raztopino lahko kupimo v lekarni – Nelit®, lahko pa si jo pripravimo tudi sami: 1 l prekuhane vode + 5 velikih žlic belega sladkorja + 1 čajno žlico kuhinjske soli + sok dveh grenivk ali pomaranč.
Pri zmerni driski je ravno tako potrebna rehidracija, dodatno je potreben spazmoanalgetiki, (loperamid). Če simptomi vztrajajo več kot 48 ur, ali se slabšajo je potreben še antibiotik (kinolon). Če je driska huda ali so pridruženi hudi simptomi, kot so krvava driska in/ali vročina je potreba rehidracija in antibiotik (kinolon). Loperamid je pri krvavi driski in visoki vročini kontraindiciran.
Medicinsko oglje je v preprečevanju in zdravljenju akutnih infekcijskih drisk slabo učinkovito, zato uporabo odsvetujemo.
Malarija
Malarija je najpomembnejša in najpogostejša tropska bolezen, ki je odgovorna za visoko obolevnost in umrljivost v endemskih področjih. Letno 25–30 milijonov ljudi potuje iz netropskih držav v področja, kjer je malarija endemična, od tega jih 30.000 zboli za malarijo.
Nujno je, da pred odhodom dobimo natančne epidemiološke podatke, saj so v različnih predelih tveganja različna. Malarijo pri človeku povzročajo štiri vrste zajedalcev, vse pripadajo rodu Plasmodium spp. Malarijo prenašajo na človeka komarji iz rodu Anopheles, ki so najbolj aktivni od mraka do zore.
Malarijo preprečujemo z zaščito pred piki komarjev in zaščito z zdravili (kemosupresija). S kemosupresijo je potrebno začeti pred vstopom, običajno en teden prej in nadaljevati z njo ves čas bivanja v endemičnem področju. Končamo pa šele po povratku domov.
Profilaksa je stalna zaščita z zdravili za obdobje potovanja. Glede na tveganje za izpostavljenost malariji (endemičnost geografskega predela, rezistenca plazmodijev, predel potovanja – mesta/podeželje, nadmorska višina, trajanje potovanja, deževna/sušna doba ipd.) se odločimo za vrsto profilakse (trajna profilaksa za ves čas potovanja v endemičnem področju/samozdravljenje na potovanju) in vrsto zdravila.

Pred potovanjem v tropske kraje se moramo nujno posvetovati, predvsem glede ustrezne antimalarične profilakse in ustreznega cepljenja.
Pa srečno pot !!

Viri:

Ahčan U, Prva pomoč. Ljubljana: Rdeči Križ Slovenije; 2006
 

POŠKODBE S PIROTEHNIČNIMI SREDSTVI

Katarina Živec, dr. med.

Bliža se čas novoletnih praznikov, številnih praznovanj in poslavljanja od starega leta. Veselimo se božično – novoletnega vzdušja, zimske idile, druženja s prijatelji, domačih dobrot, nakupovanja in še bi lahko naštevali. Uporaba pirotehničnih izdelkov je marsikomu v zabavo, mnogim ljudem (in živalim) pa je takšno početje neprijetno in vzbuja strah. Nepremišljena in neprevidna uporaba tovrstnih izdelkov lahko privede do hudih telesnih poškodb, žal največkrat pri otrocih in mladostnikih.

Zakon o eksplozivih razvršča pirotehnična sredstva v štiri razrede:
1. razred: pirotehnične igrače (bengalske vžigalice, pokajoči vložki za cigarete, konfeti – bombice, pokajoče žabice, male petarde itd.)
2. razred: izdelki za majhne ognjemete (petarde, rimske svečke, majhna ognjemetna kolesa, bengalične bakle, topovski streli - Party Knaller, rakete itd.)
3. razred: izdelki za srednje ognjemete
4. razred: izdelki za velike ognjemete

Glavni učinek pirotehničnih izdelkov iz 1. in 2. razreda je pok. 3. in 4. razred sta namenjena javnim prireditvam. Uporaba pirotehničnih izdelkov iz 1. in 2. razreda je po zakonu dovoljena v času od 26. decembra do 2. januarja (prodaja je dovoljena od 19. do 31. decembra). Otrokom do 15. leta starosti je dovoljeno prodajati in uporabljati pirotehnične izdelke le, če so pod nadzorom staršev ali skrbnikov. Uporaba ni dovoljena v strnjenih stanovanjskih naseljih, v zgradbah in vseh zaprtih prostorih, v bližini bolnišnic, v prevoznih sredstvih potniškega prometa in na površinah, kjer potekajo javni shodi ali javne prireditve. Zlasti nevarno je sestavljanje in zlepljanje večjega števila različnih pirotehničnih sredstev ter lastna izdelava, predelava in dodelava. Pri tem uporabnik ne ve, kdaj bo nastala eksplozija niti kako močna bo. Zato naj se pirotehnična sredstva kupujejo v samo za to specializiranih trgovinah in naj se uporabljajo v skladu s priloženimi navodili.

Pri nepredvideni eksploziji pirotehničnega sredstva je najpogosteje poškodovana roka. Roka predstavlja »samo« 1 % telesne površine. Tu je zbranih 27 kosti, 6 vrst sklepov, 18 mišic, 28 kit, številne žile (arterije in vene), mezgovnice, živci in vezi. Z roko zaznavamo, čutimo, odgovorna je tako za močan prijem kovača kot za fino in natančno delo urarja. Zavedati se moramo, da palec predstavlja skoraj 50% funcije roke, zato je njegova ohranitev zelo pomembna (funkcija palca je lahko nadomeščena tudi z drugim prstom). Nenazadnje je tudi pomemben estetski element telesa.

Žrtve poškodb s pirotehničimi sredstvi so zlasti mladi. Srečamo se lahko z blagimi poškodbami, npr. povrhnje opekline. Lahko pa pride tudi do zapletenih poškodb, ki zmanjšajo funkcijo roke. Sočasno lahko pride tudi do poškodb obraza, izgube vida (če delec pirotehničnega sredstva prileti v oko) ali sluha. Poglejmo si najpogostejše poškodbe pri uporabi pirotehničnih sredstev.

Opeklina

Opekline najpogostje povzroča toplotna energija, v našem primeru v obliki plamena. Če se srečamo z opečencem, moramo znati oceniti nevarost za poškodovanca. To pomeni, da moramo vedeti, kako oceniti površino opekline in njeno globino. Najlažje si zapomnimo, da površina dlani opečenca predstavlja 1% skupne telesne površine. Po globini so opekline lahko povrhnje in prizadanejo ali uničijo samo povrhnje plasti kože. Takšne opekline se ob ustreznem zdravljenju zacelijo same, saj nova koža zraste iz ohranjenih celic, lasnih mesičkov in žlez v koži. Globoke opekline prizadenejo ali uničijo celotno debelino kože, včasih tudi podkožje. Takšne moramo zdraviti z operacijo. Zelo nevarne so opekline, ki zajamejo celoten obseg uda. V tem primeru lahko pride do stiska žil in živcev in prevoz v bolnišnico je nujen in kasnejši poseg neizogiben. Če gre za večje opekline, pri večih poškodovancih, poškodbe v zaprtih prostorih, takoj pokličemo pomoč (tel. 112). Nato proučimo mesto nezgode, odstranimo vir toplote (gašenje ognja) ter opečenca prenesemo na varno. Nadaljujemo pregled poškodovanca in odstranimo izključno oblačila, ki niso prilepljena na rano. Najpomembneje je, da opeklino hladimo (najbolje s curkom hladne tekoče vode, če to ni mogoče pa z brisačami, namočenimi v hladno, čisto vodo). Na ta način zmanjšamo bolečine in preprečujemo nadaljno poškodbo. Navadno hladimo 30 – 60 min oz. dokler ni več bolečin, ko s hlajenjem prenehamo. Odstranimo nakit in opeklinsko rano pokrijemo s sterilno gazo in povojem ali alu-folijo ter obiščemo zdravnika. Opeklinskih ran ne smemo mazati z mazili niti hladiti z ledom ali hladilnimi vložki. Opeklinskih mehurjev ne prediramo.

Amputacija

Če je pri uporabi pirotehničnega sredstva prišlo do popolnega odtrganja (popolne amputacije) enega ali večih prstov je potrebno zelo previdno ravnanje. Po natančnem pregledu oskrbimo rano (krn). Krvavitev ustavimo s kompresijsko obvezo ali neposrednim pritiskom s prsti prek sterilne gaze. Nato rano pokrijemo s sterilno gazo in jo pritrdimo s trikotno ruto ali povojem. Takšna roka mora mirovati (npr. v ruti pestovalki). S tem zmanjšamo bolečine, preprečujemo novo krvavitev, dodatne poškodbe in okužbe. Obširnejših ran nikoli ne zdravimo z dezinfekcijskimi sredstvi, mazili, jih ne spiramo in ne čistimo. Odstranitev morebitnih tujkov v rani prepustimo zdravniku. Posebna pozornost je namenjena tudi odtrganemu prstu, prstom. Zavijemo ga v sterilno gazo in ga damo v PVC vrečko, ki jo neprodušno zavežemo. V drugo vrečko natresemo kocke ledu in vlijemo vodo. Tako dosežemo temperaturo okoli 4°C. Obe vrečki damo nato v tretjo in jo opremimo s podatki o poškodovancu in poškodbi (čas poškodbe). Odtrganega prsta nikoli ne damo na led (npr. na zmrzovalne vložke, zmrznejno meso). Takšno ravnanje bi še s tako dobro mikrokirurško tehniko in izkušeno kirurško ekipo onemogočilo uspešno prijetje prsta na njegovo prvotno mesto.

Kompleksna poškodba

Je najhujša poškodba, ki lahko doleti mladostnika ob igri/zabavi s pirotehničnimi sredstvi.
Pogosto so poškodovane kosti, mehka tkiva, živci, žile. Lahko gre za nepopolne amputacije, kjer se odtrgani del telesa preko kože, žil, živcev, kit še drži telesa. Kosti so lahko zdrobljene, lahko gledajo iz rane. Pri otrocih, ki so še v fazi rasti, se tako lahko poškoduje rastna stika, ki je odgovorna za rast določene kosti. Tkiva so zmečkana, raztrgana, prisota je obilna krvavitev. Takšne rane so tudi umazane. To vodi k večji nevarnosti okužbe in vnetja po operaciji. V prvi pomoči takšno rano oskrbimo po načelih prve pomoči za oskrbo rane. Ob pogledu na tako kompleksno poškodbo lahko poškodovancu postane slabo ali se zgrudi. Takrat naj poškodovanec leži, dvignemo mu nogi, odpnemo ovratnik pas, čelo in vrat mu hladimo z obkladki ter ga do prihoda v bolnišnico ves čas nadzorujemo in spodbujamo. Bolnišnična obravnava tovrstnih poškodb zahteva izurjeno kirurško ekipo, veliko potrpežljivosti in volje tako s strani poškodovanca kot kirurga. Operacije trajajo več ur, potrebna je učvrstitev skeleta, mikrokirurško šivanje drobnih žil, živcev, prosti prenos tkiva. Včasih je potrebnih tudi več zaporednih operacij. Neobhodna je ustrezna (in pravočasna) fizioterapija, nošenje opornic in kompresijskih oblačil. Kljub vsemu se moramo zavedati, da funkcija in izgled roke nista nikoli takšna kot pred poškodbo. Duševna prizadetostost otroka, mladostnika, razvijajojočega športnika, pianista, ki mu je petarda ob nepremišljenem postavljanju pred vrstniki raznesla roko, je ogromna. S pravim pristopom, ozaveščanjem staršev, učiteljev, akcijami (npr. »Bodi zvezda. Ne meči petard!«) ter usmerjanjem prostega časa in odvečne energije mladostnikov v bolj konstruktivne dejavnosti, bi lahko zmanjšali te resnično nepotrebne poškodbe.

Komplesksna poškodba s petardo poškodovane roke. Uspešna rekonstrukcija in funkcionalni rezultat po 1. operaciji. (Iz fotodokumentacije doc. dr. Uroš Ahčan-a, dr. med.).

Viri:

Ahčan U. Prva pomč. Ljubljana: Rdeči Križ Slovenije; 2006
Smrkolj V. Kirurgija. Ljubljana: Sledi; 1995
www.policija.si

POŠKODBE ZARADI MRAZA

Katarina Živec, dr. med.

S poškodbami zaradi mraza se srečamo precej manj pogosto kot s toplotnimi poškodbami, opeklinami. Kljub temu se moramo zavedati njihovih posledic in znati pravilno ukrepati. Ob neugodnih vremenskih razmerah (nizke temperature, padavine, veter) jih bomo najpogosteje videli pri ljudeh, ki so na prostem iz najrazličnejših razlogov izgubili zavest, pri zastrupljencih, utopljencih in brezdomcih. Starejši ljudje in otroci predstavljajo skupini s povečanim tveganjem. Srečamo jih tudi pri alpinistih, v primeru naravnih nesreč (poplave, potresi) in pa vojn. V Sloveniji jim najpogosteje podležejo brezdomci, poškodovanci ter alpinisti.

Uravnavanje temperature v telesu
Človek je toplokrvno bitje, kar pomeni, da vzdržuje telesno temperaturo na neki stalni vrednosti kljub spremembam temperature v okolju. Normalna telesna temeperatura znaša nekje med 36.5 do 37.5ºC. Ločimo temperaturo jedra (to je temperatura notranjih organov, ki jo lahko izmerimo s termometrom v danki) in pa temperaturo kože. Le-ta se menja glede na zunanja nihanja temperature. Za uravanje telesne temperature je nujen del možgan, ki ga imenujemo hipotalamus. Hipotalamus deluje kot termostat, ki ima določeno nastavitveno vrednost. Preko krvi, ki ga obliva, zaznava temperaturo jedra. Na osnovi tega pošilja informacije različnim tipom živčevja, ki vplivajo na skeletno, gladko mišično dejavnost, žlezno aktivnost in tudi na vedenjske vzorce. Ko nas zebe, začnemo drgetati, žile v koži se zožijo (zaradi zmanjšanega pretoka so na primer roke blede, lahko tudi boleče), nastopi ježenje (»kurja polt«), začnemo se gibati (na primer poskakovati), pospeši se izločanje določenih hormonov v telesu. Vse to vodi v učinkovitejše zadrževanje toplote v telesu in pa zmanjševanje izgubljanja. Temperaturnim nihanjem so najbolj izpostavljeni najbolj oddaljeni deli telesa (»akri«). Sem štejemo prste na rokah, nogah, uhlje, brado in pa nos. Le-ti so tudi največkrat poškodovani zaradi mraza.

Ozebline
So kronične poškodbe zaradi delovanja mraza nad lediščem (0ºC). Pogostejše so pri ljudeh s slabšo prekrvljenostjo in pri kadilcih. Koža postane bleda, svetleča, razpokana. Zmanjša se občutek za mraz. Pozorni moramo biti zato, ker lahko tako stanje hitreje privede do nevarnih omrzlin. Razen zaščite pred mrazom prva pomoč ni potrebna.

Omrzline
So nenadne (akutne) poškodbe zaradi delovanja mraza pod lediščem. Prizadanejo najbolj oddaljene dele telesa (prsti rok in nog, nos, uhlji, brada). Omrzilna je rana! Omrzline razdelimo na podoben način kot opekline, in sicer na globoke in na povrhnje. Poleg kože so lahko prizadeta še globlja tkiva, na primer mišice, kite, kosti ter na krvne žile (nevarnost tromboze!). Tako kot pri opeklinah, se končna slika razvije šele po 24 – 48 urah. Povrhnje omrzline so normalno občutljive ali boleče. Lahko so prisotni mehurji (napolnjeni z bistro tekočino). Barva je bleda, po ogretju lahko preide nazaj v normalno ali modrikasto rdečo. Na otip so lahko trše. Izgled globokih omrzlin je precej bolj dramatičen. Globoke omrzilne so neobčutljive na bolečino in temperaturo, prisotni so mehurji, napolnjeni s kravavo vsebino. Koža je sprva bleda, ki po ogretju posivi in postane temno modra. Na otip so trde, rečemo tudi usnjate.
Kako ukrepamo? Prva pomoč je pri obeh vrstah enaka. Pozorni moramo biti na sočasno podhlajenost poškodovanca. Najprej sprostimo tesna mesta obleke, mokra oblačila poskušamo zamenjati s suhimi in poškodovanca zaščitimo pred nadalnjim mrazom. Lahko spodbujamo gibanje (seveda le, če je poškodovanec pri zavesti). Prav tako lahko poškodovanec, ki je pri zavesti pije topel, sladkan čaj. Ko prispemo na toplo, damo poškodovancu tableto Aspirina® in ud ogrevamo v temperaturi vode 38 – 42ºC (približno 30 minut, lahko ob dodatku antiseptika). Pred tem odstranimo nakit. Ude nato osušimo, mehko pokrijemo z gazo, povijemo, imobiliziramo in poskrbimo za hiter prevoz. Če je od nastanka omrziln preteklo več kot 24 ur, ogrevanje v vodi opustimo. Prav tako ne ogrevamo, če vemo, da bomo ponovno izpostavljeni mrazu. Česa ne smemo početi? Mehurjev ne prediramo! Omrzlin ne drgnemo s snegom in jih ne ogrevamo s suho toploto ali nad ognjem. Poškodovancu ne dajemo piti alkoholnih pijač, kajti alkohol še dodatno poveča oddajanje toplote iz organizma. Če ogrejemo, ne smemo dopustiti ponovnega zmrznjenja!

Podhladitev
Je najhujša oblika poškodbe zaradi mraza. Diagnozo podhladitve postavimo takrat, ko telesna temperatura pade pod 35ºC. Telo se pri taki telesni temperaturi ni več sposobno samo ogreti (oddaja več toplote kot je je sposobno ustvariti). V prvi pomoči moramo znati prepoznati, kdaj gre za blago, zmerno ali hudo podhladitev. Pri blagi podhladitivi zavest ni motena, prisotna sta drgetanje in vznemirjenost. Pospešen je srčni utrip in dihanje. Telesna temperatura je med 32 in 35ºC. Zmerna podhladitev povzroči, da bolnik postane zaspan, otopel. Drgetanje preneha. Bitje srca in dihanje se upočasni. Temperatura je med 32 in 28ºC. Pri hudi podhladitvi je bolnik nezavesten, bitje srca in dihanje sta komaj zazanavna. Obstaja nevarnost prehitrega začetka oživljanja! V primeru podhladitve si moramo za ugotavljanje dihanja vzeti tudi do 30 - 45 sekund časa preden začnemo s temeljnimi postopki oživljanja. Telesna temperatura je pod 28ºC. Če pade pod 24ºC, govorimo že o navidezni ali klinični smrti. Če najdemo takega bolnika, ga vedno najprej skušamo zaščititi pred mrazom. Kako? Najdemo zavetje pred vetrom! Odstranimo mokro obleko! Preoblečemo ga v topla in suha oblačila! Na trebuh, dimlje, pod pazduhi lahko položimo grelno oblogo (ne neposredno na kožo!)! Trup ovijemo v folijo, nato skupaj z udi v več slojev odej ali spalno vrečo. Dosegli naj bi ogrevanje 1º C na uro. Dokler je poškodovanec zavesten spodbujamo telesno aktivnost ter mu dajemo sladkan čaj v kratkih požirkih. Če nastopi nezavest, damo poškodovanca v položaj za nezavestnega. Poškodovanca neprestano opazujemo in smo pripravljeni na morebitno oživljanje. Vsako nepotrebno in sunkovito premikanje ali hitro ogrevanje pri zmerno do hudo podhlajenem lahko sproži nevarno motnjo ritma ali zastoj srca. Vsak zmerno do hudo podhlajen tudi sodi v bolnišnico, kjer je potrebno večdnevno opazovanje.

Zima je pred vrati. Ne pozabimo na nevarnost poškodb zaradi mraza ob neugodnem vremenu pri neustrezno zaščitenem smučarju, alpinistu, starejšem, srčnem bolniku, brezdomcu in otrocih!

Omrzlina na palcu noge. Viden je mehur s krvavo vsebino. Občutljivost tega predela je zmanjšana. Predel je trd na otip. Povzeto po www.surviveoutdoors.com.

Literatura:

Ahčan U. Prva pomč. Ljubljana: Rdeči Križ Slovenije; 2006.

PRETRES MOŽGANOV

Katarina Živec, dr. med.

Poškodbe možganov so prvi vzrok smrtnosti in visoke invalidnosti v skupini mlajših odraslih ljudi med petnjastim in štiridesetim letom starosti. Četrtina poškodovancev s poškodbo glave umre. Najpogostejši vzrok za poškodbo glave so prometne nesreče (50%), padci (21%), napadi (12%), športne poškodbe (10%) in poškodbe pri delu.

ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA MOŽGANOV
Možgani ležijo znotraj lobanjskih kosti in tehtajo približno od 1200 do 1500g. Možgane obliva možganska tekočina ali likvor, katerega naloga je blaženje udarcev na možgane.
Sestavljeni so iz velikih možganov (cerebrum), malih možganov (cerebellum) in pa možganskega debla (truncus cerebri) ter med seboj povezani preko zapletenih nevroloških poti, t.i. prog.
Pravilno delovanje možganov in usklajeno delovanje živčnih celic nam omogoča zavest o sebi in drugih, dojemanje sprememb, odzivanje, omogoča nam učenje, spomin, izražanje želja. Zavest lahko tako definiramo kot zavedaje sebe in okolice ter odzivanje na okolico. Motena budnost (od zaspanosti do nezavesti), moteno razlaganje ali dojemanje okolja in časa (zmedenost, zamračenost) in prisotnost neustrezne telesne reakcije na zunanje dražljaje (bolečino) so jasni znaki prizadetosti možgan. Če možgani iz najrazličenjših razlogov ne dobijo dovolj kisika ali krvnega sladkorja se zavest lahko okrne.

MOŽGANSKA POŠKODBA
Kljub dobremu zavarovanju možganov znotraj lobanjskih kosti in kljub blažilnemu učinku likvorja lahko možgani pri močnejših udarcih vseeno udarijo ob lobanjsko kost in se ob tem hujše ali lažje poškodujejo. Takšne poškodbe imenujemo tope ali zaprte poškodbe kajti nastanejo zaradi neposrednega prenosa sile pri udarcu glave s trdim predmetom ali pa pri trku glave ob trd predmet ali ob tla. Sprememba zavesti (zaspanost, razdražljivost, zmedenost) je najobčutljivejši znak poškodbe možganov. Huda možganska poškodba lahko nastane tudi brez vidnih znakov na glavi. Velja pa tudi obratno: grozljivi znaki na glavi ne pomenjo vedno hude poškodbe, še posebno, če je poškodovanec že pri zavesti in se mu zavest ne poslabšuje. Pogosti zunanji znak ob poškodbi glave so udarnina (oteklina podkožja, podkožna krvavitev, pod njo je lahko skrit tudi zlom kosti), odrgnine kože (lahko ugotovimo smer udarca), rane (razpočne, vreznine, raztragnine) in pa tudi deformacije kosti.

Velika krvaveča razpočna rana. Prizadeta so samo površinska tkiva. Rano je potrebno pravilno oskrbeti in poškodovanca splošno pregledati.

Udarnina z oteklino in podplutbo. Starši morajo biti pri otrocih pozorni na nenavadno obnašanje in pretirano zaspanost.
 

PRETRES MOŽGANOV (COMMOTIO CEREBRI)
Pretres možganov je najlažja in najpogostejša oblika poškodbe možganov. Kljub temu da so možgani obdani z možgansko tekočino pri padcu ali udarcu v glavo močno zanihajo, lahko rečemo da se pretresejo. Poleg padca, udarca ob trd predmet ali tla, je pretres možganov pogost tudi pri kontaktnih športih (boks, karate, ameriški nogomet) ali pa je posledica silovitega pospeševanja oziroma zaviranja glave.
Pri pretresu možganov možgani ne utrpijo nikakršnih strukturnih sprememb. Poškodovanec ponavadi izgubi zavest. Lahko se zgodi, da tega bližnji sploh ne opazijo, saj lahko traja le nekja sekund ali minut, vendar največ do 20 – 30 minut. Izguba zvesti je posledica prekinitve normalnega delovanje možganov. Povrnitev zavesti je popolna, vendar je poškodovanec po ozaveščenju lahko nekoliko zmeden in omotičen. Lahko se pojavijo tudi znaki kot so slabost, bruhanje, vrtoglavica, glavobol ter izguba spomina ob nezgodi (ali dogodkov pred nezgodo). Do slabosti in bruhanja lahko pride tudi nekoliko kasenje, na primer v prvem dnevu po poškodbi. Zmanjša se lahko tudi število srčnih utripov.
Manjše število bolnkov se kasneje lahko tudi ponovno vrne v bolnišnico zaradi glavovolov, siljenja na bruhanje, motenj koncentracje, slabšega spomnina ali pa depresije. To imenujemo t.i. postkomocijski sindrom. Dodatna diagnostična obdelava navadno ne odkrije nič novega. Tudi specifičnega zdravljenja ni in težave navadno izvenijo same ob simptomatski terapiji (protibolečinska zdravila, zdravila proti bruhanju, anidepresivi).

PRVA POMOČ
Velikost in nevarnost poškodbe glave zunaj bolnišnice je težko oceniti.

Primerjava simptomov in znakov pri pretresu možganov in pri hujši možganski poškodbi.
PRETRES MOŽGANOV HUJŠA POŠKODBA GLAVE
Kratkotrajna izguba zavesti Daljša nezavest ali motnja zavesti, ki se stopnjuje
Ob povrnitvi zavesti, je poškodovanec zmeden, omotičen Omotičnost, zaspanost, zmedenost
Dogodka se ne spominja Trzljaji in krči obraza in udov, večkrat enostranski
Glavobol Ohromelost na eni strani telesa
Slabost in bruhanje Ena zenica je širša od druge
Enostranska slepota in gluhost

Pri lažji poškodbi možgnov ob padcu ali udarcu, kjer je hkrati prisotna še zunanja poškodba in pa »čudno« obnašanje, poškodovanca pripeljemo na ocenu k zdravniku. Le-ta ob splošnem pregledu, pregledu nevroloških funkcij, slikanju glave odredi, ali bo potrebno opazovanje v bolnišnici ali je dovolj, če poškodovanca opazujejo njegovi bližnji. Poudariti moramo, da stopnjevanje zaspanosti, glavobola in bruhanja svarijo pred hujšo poškodbo možganov in takšne poškodovnace je treba takoj pripeljati v bolnišnico. Lahko da je prišlo pri potresu možganov do otekline ali krvavitve. Posledica je zvišanje znotrajlobanjskega tlaka, katerega posledica je zmanjšan pretok krvi skozi možgane, kar pa seveda vpliva na možgansko funkcijo. Če je poškodovanec z navodili odpuščen domov, morajo njegovi bližnji v primeru morebitnega poslabšanja v smislu slabosti, bruhanja, zaspanosti poškodovanca TAKOJ pripeljati nazaj v bolninico na dodatno diagnostiko (npr. CT preiskava). Po odpustu domov se je potrebno tudi izogibati prenapornemu delu, športu; potrebno je tudi dovolj počitka in spanja.
Bistvenega pomena je, da ne spregledamo hujše poškodbe glave, do katere lahko pride tudi brez zunanjih znakov v smislu krvavitve, rane, otekline itd. Velikokrat so poškodovanci s poškodbo glave vinjeni in laiki tako prepogosto pripisujejo zaspanost, zmedenost, slabost alkoholnemu opoju in spregledajo hujšo poškodbo glave.
Če nismo sigurni, kako huda je poškodba (če nismo bilo prisotni ob poškodbi in se poškodovanec drugače obnaša kot navadno) ali pa če je šlo za hudo poškodbo glave vedno pokličemo 112. Če je nezavesten ga položimo v položaj za nezavestnega ali bočni položaj, kar omogoča odtekanje sline, krvi in izbljuvkov. Bolnik s poškodbo glave pogosto bruha zato se lahko ob nepravilnem položaju zaduši ali pa vsebina zaide v sapnik in sapnice, kar lahko povzroči nevaren zaplet (pljučnico). Če je zavest ohranjena, poškodovanca namestimo v ležeč položaj, glavo rahlo privzdignemo in ga ves čas opazujemo. Ustaviti moramo tudi morebitno zunanjo krvavitev (najlažje z močnejšim pritiskom prstov preko gaze na rano ali s kompresijsko obvezo). Če je rana hujša (na primer zdrobljena kost) jo samo pokrijemo z gazo in mehko povijemo. Takšnega poškodovanca moramo ves čas opazovati (spremljati njegovo dihanje, delovanje srca, še posebno pa njegovo zavest) vse dokler ne pridejo reševalci.

Viri:
Ahčan U, Prva pomoč. Ljubljana: Rdeči Križ Slovenije; 2006
Smrkolj V, Kirurgija. Ljubljana: Sledi; 1995
www.brainconnection.com
 

Rane

Viljem H. Topčič, dr. med.

Otroštvo... Dnevi polni veselja igre, poskakovanja, tekanja, kolesarjenja in ostalih razigranih aktivnosti, vse od jutra, pa tja do večera. Vendar pa se lahko veselje in razigranost kaj hitro spremenita v bolečino in jok. Še sreča, da večina poškodb, ki nastanejo med igro ni resnih in jih lahko sami z nekaj osnovnimi posegi oskrbimo doma. Včasih pa se moramo vendarle za pomoč obrniti na zdravnika...

Kdaj obiskati zdravnika?

Nekatere poškodbe, čeprav so na prvi pogled videti nepomembne, lahko ob nepravilni oskrbi pripeljejo do nepričakovanih zapletov. Zato je prav da se na zdravnika obrnemo vedno, ko;
- je rana globlja od 1 centimetra,
- rana močno krvavi, in se krvavitev ne ustavi, kljub temu, da smo na rano vršili direktni pritisk vsaj 5 do 10 minut
- je rano povzročil umazan ali zarjavel predmet
- se umazani delci nahajajo v sami rani
- je rana blizu oči
- je rano povzročil ugriz živali (ali človeka!)
- rana močno boli
- ima rana potrgane, razcefrane robove
- kaže rana znake vnetja (je rdeča, topla, otečena ali pa se iz nje cedi kakršenkoli izcedek)

Prav tako se na zdravnika obrnite, če imate kakršnakoli vprašanja ali skrbi glede otrokove rane, pa tudi v primeru, da vaš otrok v zadnjih petih letih ni bil cepljen proti tetanusu (oziroma niste povsem prepričani kdaj je otrok prejel zadnji odmerek cepiva).

Rane so lahko po nastanku in izgledu zelo raznovrstne. Lahko jih razdelimo na praske in odrgnine, vbodnine, ureznine, razpočne rane, raztrganine, zmečkanine, ugriznine, rane s tujki in travmatske amputacije. V grobem pa na površinske in globoke rane. Vsaka od naštetih pa seveda zahteva ustezno oskrbo.

Prva pomoč:

Pametno bi bilo, da bi vsaka družina oziroma gospodinjstvo imelo doma vsaj eno knjigo o prvi pomoči, kamor bi lahko v primeru nezgod kadarkoli pokukali. Velikokrat se namreč zgodi, da ljudje v afektu, ko je poškodovan njihov bližnji, ne znajo več pravilno odreagirati, zato takrat kak »plonk – listek« pride še kako prav. A vseeno bi si bilo dobro zapomniti tudi nekaj osnovnih postopkov pri oskrbi ran.

Kako ravnati, ko je do poškodbe prišlo:
- otroka vedno najprej pomirite in mu povejte, da mu lahko pomagate
- roke si vedno dobro umijte in po možnosti razkužite
- v rano ne dihajte
- ne uporabljajte neznanih pripravkov iz »domače lekarne«

Oskrba površinske rane:

Površinske rane vedno najprej speremo s tekočo hladno vodo. Le ta naj bo čista, zato je primerana tudi voda, ki jo lahko kupimo v plastenkah, ali pa vodo doma prekuhamo in ohladimo. Rano nato pokrijemo s sterilno gazo, ki jo rahlo namočimo in rano nato prevežemo. Pomembno je, da gaze, če je le možno, na rano ne polagamo suhe, saj se bo na rano prilepila. Ko se bo rana posušila, bo zasušena gaza pri odstranjevanju povzročila ponovne bolečine, lahko pa tudi manjše, pikčaste krvavitve, kar proces celjenja rane še dodatno podaljša.
V lekarnah pa je danes tudi že moč kupiti posebne obloge za rane, ki to težavo preprosto odpravijo.

Oskrba globoke rane:

Pri globokh ranah je vedno potrebno takojšnje ukrepanje.
S povojem ali čistim oblačilom pritiskajte na rano tako, da rano prekrijete preko njenih robov, ter nanjo vršite pritisk nekaj minut, da ustavite krvavitev. Če iz rane obilno teče kri, pritiskajte na rano približno 10 minut, ne da bi pritisk vmes popustili in si rano ogledali. Če kri pronica skozi oblačilo ali povoj, le tega ne odstranjujte, temveč nov povoj namestite čez prvega. Otroka nemudoma odpeljite na urgenco (ali pokličite 112), kjer mu bodo rane ustrezno oskrbeli.
Če krvavitev ni hujša in kri neha teči, si najprej dobro umijte roke, nato pa z vodo in milom dobro očistite še kožo okoli rane, vendar po sami rani ne drgnite! Iz rane odstranite umazane delce in pustite, da na rano nekaj minut teče voda iz pipe. Nato na rano namestite gazo in povoj.
Če otrok (ali opazovalec) ob pogledu na rano omedli, mu moramo:
- dvigniti noge
- odpeti ovratnik in pas
- na čelo in vrat namestiti hladne obkladke
- nadzorovati znake krvnega obtoka (pulz) in dihanje

Zdravljenje:
Otroka odpeljite na pregled k zdravniku, ki vam bo dal natančna nadaljnja navodila glede oskrbe rane. Ranjeni del telesa mora mirovati, zato ga imobiliziramo, saj imobilizacija ublaži bolečine in preprečuje povečanje ali ponovno krvavitev, ter širjenje morebitne okužbe. Med prevozom v bolnišnico se z otrokom pogovarjajte in ga spodbujajte. Če je rana obsežna in globoka naj med prevozom leži!
Zdravnik vam bo, ko bo otroka pregledal, (če bo to seveda potrebno) napisal tudi recept za antibiotike, ki bodo zavrli morebitno okužbo rane.

Oskrba ugrizne rane:

Ugrizne rane so izjema med globokimi ranami. Tako kot površinske rane, jih moramo najprej temeljito izprati z milom in tekočo vodo, saj jih vedno obravnavamo kot močno okužene, nato pa ravnamo enako kot pri ostalih globokih ranah. Otroka moramo nato odpeljati še na pregled k zdravniku v urgentni ambulanti za poškodbe, nato pa še v antirabično ambulanto. Po ugriznih ranah je vedno potrebno jemati tudi antibiotike.

Oskrba rane s tujki:

Večjih tujkov iz ran sami nikoli ne odstranjujte! Izjema so seveda manjši, povrhnje ležeči tujki.

Oskrba pri amputaciji:

Skoraj polovica amputiranih prstov pri nas je pred prihodom v bolnišnico nepravilno oskrbljenih, nepravilna oskrba pa vodi do večjih in bolj pogostih zapletov med operacijo ter posledično do manjšega končnega uspeha same operacije – torej manjšo verjetnost preživetja prsta po replantaciji.

Zato je pomembno, da si zapomnimo nekaj osnovnih ukrepov pri ravnanju z amputiranimi deli telesa:
- najprej seveda poskrbimo za poškodovanca! (zaustavitev krvavitve in oskrba rane)
- nato amputirani del telesa zavijemo v sterilno gazo in ga položimo v čisto polivinilasto vrečko (če je amputirani del telesa močno umazan, ga lahko pred daljšim transportom speremo pod hladno tekočo vodo, vendar pa spiranje ne sme biti dolgotrajno saj lahko to še dodatno poškoduje tkiva amputiranega uda).
- vzamemo še eno vrečko v katero nalijemo mrzlo vodo in vanjo natresemo zdrobljen led. Temperatura vode naj bi bila približno 4C.
- vrečko z amputiranim delom telesa postavimo v vrečko z vodo
- obe vrečki postavimo v tretjo vrečko, ki jo opremimo z osnovnimi podatki o poškodbi
To so: ime, priimek, starost pošodovanca, ura poškodbe, kako je do poškodbe prišlo, dominantna roka (levičar ali desničar) in vsebina vrečke.

Tako. Sedaj smo opremljeni z osnovnomi informacijami in znanji, ki bodo vsaj malo pripomogle k temu, da se bo vaš otrok lahko zares brezskrbno podil po igriščih, ter da se bodo raznorazne rane in ranice, ki spremljajo vsako otroštvo hitro celile in puščale čim manj sledi...

Viljem H. Topčič, dr. med.
 

UGRIZI ŽIVALI

Viljem H. Topčič, dr. med.

Otroci so, po nekaterih podatkih, v več kot 60 % žrtve ugrizov živali. Starši pogosto opominjajo svoje otroke naj zapuščenim živalim ne hodijo blizu. Vendar potepuški psi niso edini pri katerih bi bila potrebna previdnost. Otroka lahko prav tako ugrizne pes, ki ga otroci dobro poznajo in v nekaterih primerih niti ni nujno, da je bil pes tudi izzvan!

Nekaj dejstev o ugrizih

Vse ugrize živali je potrebno primerno oskrbeti glede na tip in stopnjo poškodbe. Neglede na to ali je rano povzročila domača ali divja žival, se lahko praske in ugrizi živali okužijo in povzročijo grdo brazgotino.
Živali pa so lahko pravtako nosilke bolezni, ki se z ugrizom lahko tudi prenašajo. Okuži se približno 5 % pasjih in celo 20 – 50 % mačjih ugrizov. Večja verjetnost okužbe obstaja pri ugrizih, pri katerih pride do predrtja kože, ter pri ugrizih v predelu lasišča, obraza, rok in nog. Praske mačk, celo tiste, ki jih povzročijo male mucke, lahko povzročijo bakterijsko okužbo laično imenovano tudi bolezen mačje praske ali bolezen mačjih krempljev, ki je med ljudmi še razmeroma malo poznana in na srečo praviloma nenevarna bakterijska okužba.
Druge živali lahko prenašajo steklino in tetanus.

Najbolj pogosti tip ugriza je pasji ugriz. Psi vsako leto napadejo več kot milijon američanov v Združenih državah in med njimi je več kot polovica otrok. Pri nas so te številke seveda sorazmerno manjše, a kljub temu še vedno razmeroma visoke.
Da bi, kolikor je le mogoče, zmanjšali možnost, da se to zgodi tudi vašemu otroku, je potrebno slediti nekaj preprostim, a pomembnim navodilom:
- majhnega otroka nikdar ne pustite samega z živaljo
- svojega otroka naučite, da živali ne sme dražiti ali poškodovati
- otroka naučite, naj neznanim psom in mačkam ne hodi preblizu
- če imate doma kakšno domačo žival, jo ustrezno cepite proti steklini in ostalim boleznim
- svoje domače živali imejte pred hišo vedno za ograjo, na sprehodu pa naj bo na povodcu

Ko pride do ugriza...

Če pa, kljub vsemu, do ugriza že pride, ostanite mirni, pomirite otroka in mu povejte, da mu boste pomagali. Pri ugriznih ranah, bo običajno potrebna tudi zdravniška pomoč.
- če je rana površinska in jo je povzročila znana domača žival, ki je sicer zdrava in ustrezno cepljena, potem:
- s čistim robcem ali sterilno gazo obrišite slino proč od rane, nikakor preko nje ali vanjo
- umijte rano z milom in vodo pod pritiskom vsaj 5 minut, vendar rane ne drgnite, saj lahko s tem povzročite dodatne poškodbe tkiva. Nato nanesite antiseptični losijon.
- opazujte če se na rani pojavijo znaki okužbe, kot je: povečana pordelost kože okoli rane, bolečina, otekanje, izcedek iz rane, ter bodite pozorni, če ima otrok morebiti vročino. Če opazite karkoli od naštetega, nemudoma pokličite zdravnika.

- če je rana globja ali pa jo je povzročila neznana žival, potem:
- na krvavečo rano s čistim povojem ali brisačo pritisnite, da preprečite krvavitev
- umivajte rano z milom in vodo pod pritiskom vsaj 5 minut, vendar rane ne drgnite
- posušite rano in jo povijte s sterilnim povojem
- o dogodku obvestite zdravnika in se pozanimajte, če bi bila morebiti potrebna antibiotična terapija ali cepljenje proti tetanusu in steklini. Posebno pozornost zahtevajo globoke rane in rane na obrazu
- otroka nemudoma odpeljite k zdravniku tudi, če se po ugrizu pojavi vročina, glavobol, slabost, izguba apetita ali otekle bezgavke.

Piki kač:

V Evropi na srečo nimamo prav veliko strupenih kač, pa še te, ki so strupene običajno niso smrtno nevarne. Res pa je, da so piki kač lahko nevarni za otroke ali oslabele ljudi. Nevarnejši so piki v glavo ali vrat.
Kako ukrepati če otroka piči gad ali modras:
- takoj pokličite reševalce (112)!
- poskrbite, da bo otrok miroval, ker se ob vsakem gibu strup širi naprej po krvi in s tem po telesu,
- mesto pika naj bo nižje od srca
- pičeni ud narahlo prevežite nad mestom pika, preveza lahko ostane največ dve uri
- hladite z obkladki
- pičeni ud imobilizirajte
- otroku ne dajte hrane in pijače
- nadzorujte dihanje in srčni utrip
- prepovedano je izžiganje, sesanje in izrezovanje mesta pika! Serum proti kačjemu piku lahko vbrizga le zdravnik!

Nekatere pike, ko po nesreči stopimo na kačo, je seveda nemogoče preprečiti, a vseeno se nekaterim le lahko izognemo, če se kačam ne približujemo, če ne hodimo po visoki travi in ne premikamo skal pod katerimi se kače rade skrivajo.

Cepljenje:

V primeru kačjega pika, je nujno čimprej obiskati zdravnika, kjer boste, v kolikor bo to potrebno, prejeli serum proti kačjemu piku.
V primeru ugriza psa ali kakšne druge živali, pa bo morda potrebno cepljenje proti tetanusu ali steklini.

Cepljenje proti steklini morate opraviti takoj:
- če vas je poškodovala divja, nepoznana ali domača žival, ki je ni mogoče imeti pod 10-dnevno veterinarsko kontrolo
- če veterinar pri živali opazi znake stekline ali potrdi steklino na podlagi preiskave možgan mrtve živali
V primeru, da je poškodbo povzročila znana žival, mora poškodovanec v antirabični ambulanti povedati točen naslov lastnika živali, ki je povzročila poškodbo. O nujnosti cepljenja se nato odloči zdravnik v antirabični ambulanti. Cepljenje je varno in učinkovito, za popolno zaščito pa so potrebne štiri doze cepiva.
Cepljenje proti tetanusu se v Sloveniji pri otrocih sistematično izvaja že od leta 1951. Kljub rednemu cepljenju v otroštvu, pa je potrebno cepljenje poživiti vsakih deset let z enim odmerkom cepiva, če ni prišlo do poškodbe. V primeru poškodbe, pa je potrebno takoj k zdravniku, ki bo v vaši zdravstveni dokumentaciji preveril cepljenje proti tetanusu in se na podlagi podatka, kdaj ste bili zadnjič cepljeni in glede na vrsto poškodbe odločil o zaščiti pred to nevarno boleznijo. Zavedati se je treba, da je cepljenje edina učinkovita zaščita pred tetanusom.

Otroke je potrebno že zelo zgodaj naučiti pravilnega odnosa tako do divjih kot tudi domačih živali. S tem ne boste preprečili le možnost okužbe s tetanusom in virusom stekline, pač pa boste sebi in svojemu otroku prihranili marsikatero neprijetno izkušnjo ali nevarno poškodbo.

Viljem H. Topčič, dr. med.

UGRIZI KLOPOV IN MOREBITNE OKUŽBE

Mateja Ferjan, dr. med.
Lepi in sončni dnevi nas vabijo v naravo na sprostitev ali rekreacijo, mnogo ljudem pa gozdovi in travniki predstavljajo delovno okolje. V tej prečudoviti naravi pa na nas prežijo drobna bitja, katerih ugriz je za človeka nevaren, saj lahko pride do prenosa nekaterih boleznih.
Gre za klope vrste Ixodes ricinus (slika 1), najpogostejši bolezni, ki jih le ti prenašajo, pa sta klopni meningoencefalitis in lymska borelioza. Klopi živijo v gozdni podrasti, travi, grmovju, najdemo jih tudi na vrtu. Z njihovim ugrizom se lahko okužimo vse od februarja pa tja do novembra, pomembne so klimatske razmere, saj je populacija klopov aktivnejša in številnejša ob mili zimi in vlažni pomladi. Največ jih je do nadmorske višine 600 metrov, najdemo pa jih tudi do višine 1600 metrov.
V Sloveniji so okuženi klopi predvsem v gozdovih Gorenjske in Štajerske, nekoliko manj pa na notranjskem, kočevskem in novomeškem območju. Zavedati pa se moramo, da vsak klop NI okužen! Do okužbe pride dokaj redko, tudi če nas vbode okužen klop in le del oseb, pri katerih nastane okužba, tudi zboli.
UGRIZ KLOPA
Klop na človeku poišče primerno nežno mesto, kjer se na kožo pritrdi tako, da porine svoj rilec globoko v kožo. Njegova slina ima anestezijski učinek, zato vbod ne povzroči bolečine. Vbodi so zato pogosto neopaženi, predvsem pri otrocih. Če je klop okužen z virusom klopnega meningoencefalitisa in (ali) Borrelio burgdorferi, med sesanjem vbrizga v kožo gostitelja poleg svoje sline tudi povzročitelja bolezni.
Po vbodu okuženega klopa ne pride vedno do okužbe gostitelja, lahko pa okužba poteka tudi brez bolezenskih znamenj, torej asimptomatsko.

KLOPNI MENINGOENCEFALITIS (KME)

Gre za virusno bolezen možganske ovojnice in centralnega živčnega sistema, ki običajno poteka v dveh fazah. Prva faza nastopi približno 7 dni po vbodu klopa in poteka podobno gripi (slabo počutje, bolečine v mišicah, glavobol). Na mestu vboda klopa pri klopnem meningoencefalitisu praviloma ni opaznih sprememb na koži. Pri večini bolnikov sledi nekaj dni do tri tedne trajajočemu prostemu intervalu, ko ni nobenih zdravstvenih težav, druga faza bolezni z visoko temperaturo, močnim glavobolom, bruhanjem, trdim tilnikom, lahko nastopi tudi nezavest. Potrebno je zdravljenje v bolnišnici. Klopni meningoencefalitis je le redko smrtna bolezen (v 1-2%), lahko pa pusti trajne posledice, kot so glavobol, zmanjšana delovna sposobnost in sposobnost koncentracije, slabši sluh, vid, pa tudi ohromelost.
Ker zdravila proti klopnemu meningoencefalitisu ni, je cepljenje s tremi odmerki cepiva edina učinkovita zaščita pred boleznijo. Cepljenje je treba začeti pred nastopom aktivnosti klopov. Prvi odmerek je priporočljiv še v hladnih zimskih mesecih, drugi sledi 14 dni do tri mesece po prvem odmerku, tako da oseba lahko prejme vsaj dva odmerka cepiva do tedaj, ko nastopi aktivnost klopov. 6 do 12 mesecev po drugem odmerku pa je čas za tretji odmerek. Vsakih 3-5 let je potrebno poživitveno cepljenje z enim odmerkom cepiva. Cepivo je varno in zagotavlja dobro zaščito. Klopni meningoencefalitis lahko preprečimo le s popolnim osnovnim cepljenjem (trije odmerki) in pravočasnim poživitvenim cepljenjem (en odmerek). To je posebej pomembno zato, ker za bolezen ni drugega specifičnega zdravila.
LYMSKA BORELIOZA

Lymska borelioza je v Sloveniji endemična, pojavlja se na območju vse Slovenije, obolevajo ljudje vseh starosti in obeh spolov. Bolezen se pojavlja sezonsko, največ obolenj je v poletnih mesecih od julija do avgusta. Povzročiteljice so izredno gibljive, nepravilno zavite spirohete Borrelia burgdorferi, katerih rezervoar so različne domače in divje živali.

Ta bolezen prizadene številne organske sisteme, njen potek pa je izjemno raznolik. Poteka v treh obdobjih. Prva sprememba se običajno pokaže na koži približno 10 dni (od 3 do 32 dni) po ugrizu klopa, in sicer se na vbodnem mestu pojavi neboleča rdečina, ki se postopno širi. Sprva je enakomerna, nato pa prične osrednji del bledeti, tako da nastane obročast izpuščaj, ki se postopoma širi (slika 2). Običajno je kožna sprememba ena sama, lahko pa jih je tudi več, na različnih delih telesa. Včasih izpuščaj tudi srbi ali peče. Nekateri bolniki so brez težav, nekateri pa navajajo glavobol, utrujenost in bolečine v mišicah. Kožne spremembe so prisotne nekaj tednov ali mesecev, nato pa izginejo, tudi če jih ne zdravimo, vendar pa lahko v tem primeru okužba prodira globlje.

Če bolezni v zgodnjem obdobju ne prepoznamo in ustrezno zdravimo, se lahko v drugem in tretjem obdobju, torej po več tednih, mesecih ali celo letih, pojavijo okvare živčevja ali srca, prizadetost sklepov, oči, mišic in kožne spremembe. Te okvare lahko povzročijo precej hude težave, prizadetim močno otežijo vsakdanje življenje, pri nekaterih pa se kot posledica razvije celo trajna invalidnost. Bolniki so pogosto zelo utrujeni, brezvoljni, slabo spijo, imajo bolečine na različnih delih telesa, lahko so tudi psihično spremenjeni.

Bolezen ugotovimo na podlagi tipičnih kožnih sprememb in (ali) s pregledom krvi. Pomembno je, da bolezen ugotovimo v začetni fazi, saj jo je mogoče povsem pozdraviti z antibiotiki, zlasti, če se zdravljenje prične dovolj zgodaj! V času prisotnosti kožne spremembe zadostuje zdravljenje doma, z antibiotiki v obliki tablet, kasneje, ko so prizadeti tudi sklepi in živčevje, pa je potrebno zdravljenje v bolnišnici z dajanjem antibiotikov v žilo.

Za razliko od KME, cepiva proti boreliozi zaenkrat še ni!

PREPREČITEV VBODA KLOPA

Obstaja kar nekaj preprostih ukrepov, s katerimi lahko poskušamo preprečiti vbod klopa. Za osebno zaščito lahko poskrbimo tako, da hodimo po stezi, se izogibamo grmičevju in visoki travi. Priporočena so svetla oblačila, na katerih klopa zlahka opazimo. Telo naj bo čimbolj pokrito, hlače naj bodo dolge, po možnosti zataknjene za nogavice, srajca naj ima dolge, zapete rokave, obujemo si škornje, na glavo pa posadimo pokrivalo. Uporabljajmo repelente (odvračala), ki jih nanesemo zlasti na oblačila in manj na kožo.
Najpomembnejše je, da se takoj po vrnitvi iz gozda oziroma narave natančno pregledamo, oprhamo, umijemo lase in TAKOJ odstranimo morebitne prisesane klope. Ob pregledu moramo biti posebej pazljivi na mehke predele kože, in sicer pod pazduho, pregibom kolena in komolca, sramnem delu, med prsti nog. Pregledamo tudi lasišče in okolico ušes – zlasti pogosto so na teh mestih klopi prisesani pri otrocih!
ODSTRANITEV KLOPA IZ KOŽE
Klopa je potrebno odstraniti iz kože takoj, ko ga opazimo! Za odstranitev uporabimo pinceto, s katero primemo klopa čisto pri koži in ga nato odločno potegnemo iz nje (slika 3). Vbodno mesto in okolico umijemo z milom in toplo vodo, klopa pa odvržemo. Če ga slučajno zmečkamo, razkužimo kožo z alkoholom ali pa umijemo s toplo vodo in milom.
Za odstranjevanje klopov NE uporabljamo olja, mazil, krem ali kakšnih drugih preparatov. Mesto vboda opazujemo vsaj mesec dni zaradi morebitnega pojava značilne kožne spremembe.
Kljub temu, da je možnost, da po vbodu klopa zbolimo, na srečo razmeroma majhna, je treba upoštevati enostavne ukrepe za preprečevanje ugrizov klopov, priporočljivo je tudi preventivno cepljenje proti KME. Če po vbodu klopa na koži opazimo rdečino, ki se širi navzven ter postaja v sredini svetla (oblika kolobarja), se je treba čim prej posvetovati z zdravnikom, ki bo predpisal ustrezno antibiotično zdravljenje, ki bo v večini primerov preprečilo nadaljnji potek bolezni.
Mateja Ferjan, dr. med.
Viri:
1. Marolt-Gomišček M, Radšel-Medvešček A. Infekcijske bolezni. Ljubljana: Tangram; 2002.
2. Spletna stran Inštituta za varovanje zdravja: http://www.ivz.si.
Slika 1

Slika 2
 

Slika 3
 

REŠEVALNA POSTAJA
Patricija Lipovšek, dr. med.

Sodobna reševalna postaja kot služba skupnega pomena deluje v okviru zdravstvenega zavoda. V njej so zaposleni diplomirani zdravstveniki, diplomirana babica/babičar, višji medicinski tehnik, zdravstveni tehniki, vozniki – reševalci, vzdrževalci vozil in administrativni delavci.
Reševalna postaja se organizacijsko deli na 4 službe:
Dispečerska služba: Delo dispečerske službe je organizacijsko ločeno na sprejemni del in na oddajno-nadzorni del. V sprejemnem delu se obravnavajo vsi vhodni klici preko različnih telefonskih linij, kjer sprejemni dispečer opravi grobo triažo (v primeru vitalne ogroženosti preusmeri klic k urgentnemu zdravniku) in opredeli prednostni red za sprejeto intervencijo. Hkrati evidentira podatke z vnosom v posebni računalniški program ali v za to pripravljene obrazce.
Klici v dispečersko službo prihajajo preko 7 različnih telefonskih številk. Računalniško krmiljenje telefonske centrale omogoča, da se klici postavljajo oz. vrivajo v čakalno vrsto v skladu z določenim prednostnim redom. Najvišjo prednost imajo klici, posredovani preko 112 ali 113. Oddajni dispečer že sprejete in triažirane klice preda ekipam na terenu. Hkrati oddajni dispečer nadzoruje izvajanje intervencij ter razpoložljivost prostih ekip.
Povprečni odzivni čas dispečerske službe Reševalne postaje je 10,5 sekunde, neodgovorjenih klicev je 0,2 %. V 71,4 % so klici odgovorjeni v 10 sekundah ali manj. Maksimalni odzivni čas ne sme presegati 2 minuti.
Reševalna služba: Dobra reševalna služba mora delovati 24 ur na dan 365 dni v letu in za izvajanje intervencij zagotavljati zadostno število reševalnih vozil različnih tipov. V primeru izrednih razmer pa so na voljo tudi dodatna vozila in ekipe.
Cilj reševalne službe je skrajšati povprečni dostopni čas, ki še zagotavlja možnost preživetja v primeru nenadnega srčnega zastoja. Izvajanje nujne medicinske pomoči na motorju je povprečni dostopni čas skrajšalo tudi za polovico. Takšno skrajšanje povprečnih dostopnih časov vpliva tudi na delež dolgoročnega preživetja v primerih zastoja dihanja in delovanja srca v predbolnišničnem okolju.
Upravno administrativna služba in služba za vzdrževanje vozil in opreme: Upravno administrativna služba izvaja podporne storitve glavni dejavnosti Reševalne postaje - vodenje, administracija, obračun storitev, itd. Deluje samo med delavnikom v dopoldanskem času. Služba za vzdrževanje vozil in opreme prav tako deluje samo med delavnikom v dopoldanskem času. Zaradi narave dela je ključna za nemoteno izvajanje reševalne dejavnosti, saj s preventivnimi in vzdrževalni posegi zagotavlja nemoteno in varno izvajanje vseh intervencij.
Sodobno reševalno vozilo
Reševalna vozila se delijo na nenujna in nujna reševalna vozila. Vsa so opremljena s svetlobno in zvočno (modre luči in sirena) signalizacijo za izvajanje nujnih intervencij. Komunikaciji z dispečerskim centrom služijo različne telekomunikacijske naprave (UKV postaji, GSM telefon).
Prva, ki so namenjena nenujnim reševalnim prevozom bolnikov (npr. iz bolnišnice domov), so po velikosti manjša od nujnih reševalnih vozil. Njihova oprema ni zahtevna in obsega predvsem enostavne pripomočke za prevoz bolnika (npr. kardiološki stol, glavna nosila) ter pripomočke za izvajanje temeljnih postopkov oživljanja (npr. dihalni balon, ustno-žrelne cevke). Opremljena so tudi s kisikom, torbo oz. kovčkom s sanitetnim materialom za oskrbo ran ter pripomočki (praviloma enostavnejšimi) za imobilizacijo poškodovancev. Ostala oprema je predvsem stvar izbire posameznega izvajalca nenujnih reševalnih prevozov.
Nujna reševalna vozila in reanimobile lahko od nenujnih ločimo že po velikosti. So večja in opremljena s pripomočki za reševanje in izvajanje nujne medicinske pomoči (prenosni EKG monitor/defibrilator, prenosni ventilator, prenosni aspirator, infuzijska črpalka, pulzni oksimeter, kapnometer, aparat za merjenje krvnega sladkorja, sodobno opremo za imobilizacijo poškodovancev, reanimacijski kovček, kovček za oskrbo poškodb, opeklinski kovček, grelec infuzijskih tekočin, porodni set, opremo za zaščito ipd.). V ekipi reševalnega vozila sta običajno dva reševalca in sicer voznik ter spremljevalec. Kadar je bolnik življenjsko ogrožen, je v nujnem reševalnem vozilu zdravnik kot tretji član in vodja ekipe.
Nujno reševalno vozilo je mobilna enota intenzivne terapije, ki v predbolnišničnem okolju omogoča oskrbo težje poškodovanih, obolelih in zastrupljenih bolnikov. Načelo »poberi in čim hitreje odpelji« ne velja več, pač pa moramo bolniku strokovno medicinsko pomoč nuditi že na kraju samem in ga šele nato odpeljati v bolnišnico. Vsa oprema mora biti prirejena tako, da jo lahko uporabljamo v reševalnem vozilu ali pa zunaj njega na terenu.
Za varen in udoben, za reševalce pa veliko lažji prevoz oseb uporabljamo sodobna zložljiva nosila in kardiološki stol.
Med medicinskimi napravami je najbolj pomemben EKG monitor/defibrilator, ki lahko opravlja še številne druge naloge (npr. zunanje spodbujanje srca, merjenje krvnega tlaka, kapnometrija). Sodobni monitorji, ki jih trenutno uporabljamo, nam omogočajo tudi pošiljanje EKG zapisa s terena neposredno v splošno ali specialistično urgentno ambulanto na urgentnem bloku. Kadar je bolnik intubiran, ga lahko uspešno predihavamo s pomočjo ventilatorja. Aspirator je tako kot vse ostale medicinske naprave prenosen in z njim lahko delamo s pomočjo baterij tudi zunaj reševalnega vozila.
Za imobilizacijo vratne hrbtenice uporabljamo trde vratne opornice, za imobilizacijo udov vakuumske opornice, za imobilizacijo celega telesa vakuumsko blazino in zajemalna nosila, pri otrocih desko za imobilizacijo otrok, za imobilizacijo in izvlačenje sedečega poškodovanca pa steznik za imobilizacijo.
Na terenu uporabljamo več različnih kovčkov: reanimacijski kovček, kovček za oskrbo poškodb, kovček za podporo dihanju in opeklinski kovček.
V zadnjih letih kovčke nadomeščajo nahrbtniki in torbe, ki so veliko bolj primerni za delo v predbolnišničnem okolju, ki je lahko včasih tudi zelo zahtevno.
Porodov na terenu je manj kot pred leti, vendar se z njimi nekajkrat na leto še vedno srečamo. Prav zaradi tega je nepogrešljiv del opreme porodni set.
V opremi nujnega reševalnega vozila se nahajajo posebni zaščitni kompleti (rokavice in sredstva za razkuževanje rok) za vse člane reševalnega tima.
Reševalni motor
Od junija 2003 je projekt reševanja na motorju sledil naslednjim ciljem: skrajšati povprečni dostopni čas za 30 %, hitrejši dostop do prve pomoči in nujne medicinske pomoči, boljša koordinacija delovanja ekip prve nujne medicinske pomoči in s tem učinkovitejša izraba sredstev, večjega deleža dolgoročnega preživetja. Reševalec na motorju je uspel skrajšati povprečni dostopni čas za 50 %, kar je vplivalo tudi na dvig deleža dolgoročnega preživetja v primerih zastoja dihanja in delovanja srca v predbolnišničnem okolju. Poseben problem je povečano tveganje motorista, ki ima za posledico večje število prometnih nesreč v primerjavi s prometnimi nesrečami, nastalimi pri rednih intervencijah.
Motorist deluje od pomladi do poznih jesenskih dni vsak dan v 12-urni izmeni, odvisno od vremenskih razmer.

Reševalni motor za hitra posredovanja je opremljen s sistemom za svetlobno in zvočno signalizacijo, sistemom za brezžično komunikacijo (mobilna in prenosna UKV postaja, GSM), varnostno čelado z integriranim komunikacijskim modulom, zaščitno obleko (dvodelna, rokavice, škornji, perilo, ledvični pas in ščitnik za hrbtenico), avtomatskim defibrilatorjem LP 500, setom za celostno vzpostavitev in vzdrževanje proste dihalne poti, dihalnim balonom s pripadajočo opremo, aspiratorjem, kompletom za dajanje kisika, pulznim oksimetrom, merilcem krvnega tlaka, merilcem krvnega sladkorja, opornicami za ude in vrat, opeklinskimi oblogami, ostalim sanitetnim materialom (povoji, gaze, tamponi), strokovnim gradivom.
Nezadostna pomoč laikov pri delu reševalcev
Med največje probleme, s katerimi se reševalci srečujejo pri svojem delu, je nizek odstotek nudene prve pomoči s strani laikov pred prihodom reševalnih ekip na kraj dogodka. Reševalna postaja je prvič izvedla raziskavo leta 1993, s katero je ugotovila, da je odstotek nudene prve pomoči s strani laikov pred prihodom reševalnih ekip na kraj dogodka samo 3 % vseh nujnih intervencij. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da je bilo kar 50 % nudene prve pomoči nepravilne. V letu 2003 smo ponovili isto raziskavo, ki je pokazala, da je odstotek nudene prve pomoči s strani še nižji, kot je bil leta 1993, in je znašal samo 1,5 %. Odstotek pravilno izvedene prve pomoči je ostal na isti ravni kot leta 1993.
Poleg nezadostnega nudenja laične prve pomoči pa moramo opozoriti tudi na neprimerno ukrepanje in obnašanje udeležencev v prometu, ki se srečajo z vozilom z uporabo svetlobne in zvočne opozorilne signalizacije. Najpomembnejše napake pri srečanju z intervencijskim vozilom, ki je na nujni vožnji, so da vozniki ne opazijo, da se jim od zadaj približuje intervencijsko vozilo na nujni vožnji (nepazljivost, preglasna glasba v vozilu, nespremljanje dogajanja v prometu …), da ne odstopijo prednosti intervencijskemu vozilu na nujni vožnji kljub temu, da so ga pravočasno opazili, da intervencijsko vozilo na nujni vožnji prehitijo ali celo tekmujejo z njim, da, ko opazijo intervencijsko vozilo na nujni vožnji, nenadoma in silovito zavirajo in/ali ustavijo svoje vozilo na sredini vozišča
Velik problem pri izvajanju intervencij je stoječi promet, ki velikokrat onemogoči dostop do intervencijskih poti ali pa celo intervencijsko pot samo. Vse pogosteje se soočimo z zavestnim zapiranjem dostopa do intervencijskih poti z zapornicami različnih oblik, cvetličnimi koriti, potopnimi stebrički ipd. in neupoštevanjem obstoječe zakonodaje, ki določa, da morajo biti intervencijske poti prosto prevozne za vozila intervencijskih služb. Na tem področju se delavci Reševalne službe trudijo, da bi s pristojnimi službami uredili pomanjkljivosti, saj v drugačnem primeru ne moremo prevzeti odgovornosti za predolgi intervencijski čas.

Viri:

1. Ahčan U, Prva pomoč. Ljubljana: Rdeči Križ Slovenije; 2006

Pomagati da ali ne?

Primož Kušar, dr. med.

Morda zveni nekoliko neverjetno, saj verjamem, da bi vsi pomagali, če bi se vaš bližnji znašel v življenje ogrožujoči situaciji. Vendar se neredko zgodi, da se ljudje v nezgodni situaciji sprašujejo ali bi nudili prvo pomoč ali pa bi se umaknili in prepustili prizorišče nekomu drugemu. Odločitev, da bomo pomagali mora biti povsem refleksna saj pravilna začetna prva pomoč lahko reši življenje. Vsaka življenje ogrožujoča situacija seveda predstavlja velik stres še posebej za laika, ki ni vešč ukrepanja v taki situaciji, vendar pa lahko že zbranost in nekaj osnovnih in preprostih ukrepov prve pomoči reši življenje. Zato bi bilo morda bolj pravilno, da se vprašamo ali znamo pomagati? Ali bi znali pravilno pomagati, če bi nekdo potreboval našo pomoč?
Tudi s pravnega stališča je opredeljena pravica in hkrati dolžnost do dajanja prve pomoči. Tako zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pravi: » Vsakdo je dolžan poškodovancu ali bolnemu v nujnem primeru po svojih močeh in sposobnostih nuditi prvo pomoč in mu omogočiti dostop do nujne medicinske pomoči.«
Vendar, ne zakon, temveč naša etična in moralna načela morajo biti tista zaradi katerih bomo nudili prvo pomoč.

Ker nesreča nikoli ne počiva in se zgodi ravno takrat, ko smo najmanj pripravljeni, so prav laiki tisti, ki so najprej ob ponesrečencu ali bolniku in prav od njihovega znanja in ukrepov je dostikrat odvisno preživetje. Pogosto govorimo o reševalni verigi oz. verigi preživetja. To verigo sestavljajo različni členi kot so zgodnja prepoznava stanj, klic na pomoč, zgodnji ukrepi prve pomoči, ukrepi nujne medicinske pomoči in ukrepanje v bolnišnici. Vsaka veriga pa je trdna le toliko, kolikor je trden njen najšibkejši člen. In če prvi reševalec, ki je najpogosteje laik ne zna nuditi prve pomoči, se veriga strga in so tudi kasnejši ukrepi, ki jih izvede za to usposobljeno medicinsko osebje slabše ali neučinkoviti. Zato je pravilna začetna pomoč izredno pomembna.
V razvitih državah predstavljajo bolezni srca in ožilja približno 50% vseh smrti. Med temi vzroki je eden izmed vodilnih srčni zastoj, ki se največkrat zgodi izven bolnišnice torej v okolju, kjer so laiki tisti, ki nudijo prvo pomoč. Zato bi bilo nujno, da bi vsi znali nuditi ustrezno prvo pomoč oz. poznali temeljne postopke oživljanja. V primeru srčnega zastoja pomeni vsaka izgubljena minuta približno 10% manjšo možnost uspešnega oživljanja oz. preživetja. V Sloveniji imamo sicer zelo dobro razvito službo nujne medicinske pomoči, vendar so ključnega pomena za preživetje prav prve minute, ko pomoč nudijo laiki, saj zdravstveno osebje potrebuje nekaj časa, da pride na kraj dogodka.
Zato bi morali vsi vedeti, kako pomagati bolniku ali ponesrečencu. Za izvajanje dobre prve pomoči pa se moramo zavedati nekaj osnovnih pravil ustreznega ukrepanja.
Pomembno je, da ostanemo mirni in si ogledamo kraj nezgode. Vedno poskrbimo za svojo lastno varnost in zavarujmo kraj dogodka. Ne ravnajmo brezglavo in panično, saj s tem ne koristimo nikomur. Večinoma na kraju nesreče nismo sami temveč so navzoči tudi drugi ljudje. Poprosimo jih za pomoč, hkrati pa naj ne bo strah prevzeti pobudo za pomoč. Bodimo pogumni in izvajajmo ukrepe za reševanje življenja, kot so zaustavitev krvavitve, položaj za nezavestnega, umetno dihanje, masaža srca itd. Pokličimo službo nujne medicinske pomoči na številko 112 in jim dajmo natančne podatke o tem, kdo je poškodovan oz. prizadet, o stanju bolnika ali ponesrečenca, kraju nezgode, kako se na kraj nezgode pride, kontaktni telefon itd. Potrudimo se podatke dati čimbolj zbrano in se ravnajmo po nadaljnjih navodilih službe nujne medicinske pomoči.
Seveda je znanje prve pomoči tisto, ki nam bo dalo ustrezno samozavest, da bomo znali v kritični situaciji pravilno ukrepati in da se bomo opogumili pomagati prvi. Znanje o prvi pomoči si lahko pridobimo iz različnih knjig ali na tečajih prve pomoči, kjer se bomo seznanili z najnovejšimi doktrinami im postopki prve pomoči. Tudi Rdeči križ Slovenije je v zadnjih letih zaznal padec kakovosti znanja na področju prve pomoči, kar je bil eden izmed razlogov, da je pričel z akcijo PRVA POMOČ-POMAGAM PRVI s katero želi opozoriti na pomen znanja prve pomoči. Kakor bi tudi mi želeli, da nam v primeru, da bi potrebovali pomoč, pomaga nekdo z dobrim znanjem prve pomoči, tako bi bilo prav, da si tudi mi osvežimo in pridobimo nova znanja s tega področja, da bomo lahko pomagali drugim.

PRVA POMOČ PRI ZASTRUPITVAH

Patricija Lipovšek, dr.med.

Strupi so snovi, ki zaradi svoje kemične sestave škodljivo vplivajo na organizme. Kadar strup povzroči določeno okvaro, govorimo o zastrupitvi. Zastrupitev lahko povzročijo praktično vse snovi, kadar gre za veliko količino teh snovi.
Najpogostejše snovi, ki povzročijo zastrupitev, so: zdravila, alkohol, prepovedane droge, plini, pesticidi, predmeti splošne rabe (npr. čistila, kozmetika), strupi strupenih rastlin, gob in živali.
Delovanje strupov je odvisno od njihovih fizikalno-kemijskih lastnosti. Strupi, politi po koži, lahko povzročijo opeklino kože, zaužiti ali vdihnjeni strupi pa lahko povzročijo opeklino sluznice prebavil ali dihal. Strupene snovi se lahko tudi vsrkajo preko kože in sluznic, preidejo v kri in se razširijo po vsem telesu.
Zastrupitve delimo na namerne in nenamerne. Nenamerne zastrupitve so pogostejše pri otrocih in so posledica igre in nesreč pri raziskovanju okolice. Otroci se najpogosteje zastrupijo s sredstvi za čiščenje in osebno nego, zdravili, alkoholom in rastlinami, kar najdejo v domači kuhinji, kopalnici, spalnici ali na vrtu. Pri odraslih pa so nenamerne zastrupitve največkrat posledica neprevidnega dela (zastrupitve s plini v zaprtem prostoru), zlorab prepovedanih drog ali alkohola, zaužitja strupene hrane (zastrupitve s strupenimi gobami ali rastlinami) in pikov strupenih živali.
Hitra in pravilna prva pomoč lahko pri zastrupitvah prepreči nastanek hude zastrupitve in trajnih posledic.
Prepoznavanje zastrupitve
Zastrupitev je velikokrat očitna in jo lahko prepoznamo že po okoliščinah zastrupitve:
• prazna embalaža alkoholne pijače, pesticida, zdravil
• vbodna mesta po telesu in injekcijska igla v bližini telesa
• vonj po plinu
• razlita industrijska kemikalija
• poslovilno pismo
Včasih pa zastrupitev ni očitna in je ob srečanju z nenadno obolelo osebo odločilno, da sploh pomislimo na zastrupitev.
Na zastrupitev moramo pomisliti vedno, ko si bolnikovega stanja ne znamo pojasniti!
Prva pomoč pri zastrupitvah
Prva pomoč pri zastrupitvah vključuje:
1. Skrb za lastno varnost pri reševanju!
Pri nudenju prve pomoči zastrupljencu moramo najprej poskrbeti za lastno varnost! (uporabimo rokavice, prezračimo prostor, itd.). Ostati moramo mirni in ne smemo ravnati nepremišljeno, ker lahko s svojim ravnanjem še dodatno poslabšamo stanje zastrupljenca in se zastrupimo še sami!!!

2. Klic na pomoč
Hiter klic na pomoč je lahko najpomembnejši dejavnik pri reševanju zastrupljenca, saj sta reševanje iz zastrupljenega območja in zdravljenje zastrupitve pogosto nemogoča brez ustrezne opreme. Pomoč moramo poklicati takoj, tudi če samo sumimo na zastrupitev ali menimo, da zastrupitev ni nevarna. S klicem na pomoč ne smemo nikoli čakati toliko časa, da se pokažejo prvi znaki zastrupitve.
Za pomoč moramo poklicati na telefonsko številko 112 ali zdravnika v najbližjo ambulanto.
Dežurni zdravnik nam bo dal natančnejša navodila o nudenju prve pomoči in nevarnostih, ki jih predstavlja strup.
Pri klicu na pomoč moramo odgovoriti na čim več naslednjih vprašanj:

• Kdo se je zastrupil in kdo kliče?
• S katerim strupom se je zastrupil?
• Kakšni količini strupa je bil izpostavljen?
• Kdaj se je zastrupil?
• Kako se je zastrupil?
• Sledi opis glavnih težav (stanje zavesti, dihanja, utripa)

3. Prepoznavanje strupa in shranjevanje vzorca
Prepoznavanje strupa, s katerim se je zastrupljenec zastrupil, se začne ob začetku nudenja prve pomoči in poteka med celotnim zdravljenjem.
Med nudenjem prve pomoči ali ob prihodu reševalcev je zelo pomembno, da:
1. natančno opišemo okoliščine zastrupitve,
2. shranimo vzorce strupa, embalažo in navodila za uporabo.

4. Reševanje iz zastrupljenega območja
S hitrim reševanjem ponesrečenca iz zastrupljenega območja skrajšamo škodljivo delovanje strupa na kožo in sluznice ter zmanjšamo kopičenje strupa v telesu.
V primeru, da so na mestu zastrupitve še vedno prisotni strupi, se moramo pred reševanjem zaščititi ali odstraniti strup, npr. s prezračevanjem prostora.
Nevarnost, da se zastrupimo med reševanjem, je posebno velika pri zastrupitvah s plini, hlapi, parami, z jedkovinami (jedkovine so kisline, baze in jedke soli), z industrijskimi kemikalijami in z vojaškimi strupi.
V Sloveniji so za reševanje zastrupljencev iz zastrupljenih območij usposobljeni in opremljeni gasilci. Zaščitna oprema gasilcev je sestavljena iz zaščitne obleke, pokrivala, rokavic in škornjev, zaščitne maske in avtonomnega dihalnega aparata.

5. Vzpostavljanje in vzdrževanje osnovnih življenjskih funkcij
V primeru, da je zastrupljenec neodziven, moramo takoj poklicati pomoč (tel. 112). Oživljanje pri zastrupitvah se ne razlikuje od običajnega oživljanja. Pri zastoju dihanja najprej sprostimo dihalno pot, odstranimo morebitno izbruhano vsebino in strup iz ustne votline ter pričnemo z oživljanjem. Pri zaužitju jedkovine, pesticida ali cianidov se lahko ob umetnem dihanju usta na usta zastrupimo. Zato moramo v teh primerih obraz zastrupljenca najprej dobro očistiti in se pred stikom z usti zastrupljenca zaščititi z masko, obrazno folijo ali s čim drugim (npr. robcem, gazo). Pri zastrupitvah s cianidi in pesticidi je tudi pomembno, da ne vdihavamo zraka pred usti zastrupljenca. Nezavestnega zastrupljenca, ki diha, položimo v bočni položaj: obrnemo ga na levi bok z glavo, obrnjeno v stran in navzdol. To je potrebno zaradi velike nevarnosti bruhanja in vdiha izbruhanine.
6. Odstranjevanje strupa
Delovanje strupa zmanjšamo z odstranjevanjem strupa s/iz telesa zastrupljenca. Odstranjevanje mora biti hitro in pravilno, saj lahko z nepravilnim ukrepanjem dodatno poškodujemo zastrupljenca ali pa se zastrupimo še sami!
Odstranjevanje strupa pri zastrupitvah z zaužitjem strupa
Zastrupljencu, ki je strup zaužil, odstranimo strup ali zmanjšamo njegovo strupenost s čiščenjem ustne votline in z razredčevanjem z navadno vodo. Brez posvetovanja z zdravnikom ne smemo izzvati bruhanja ali dati aktivnega oglja!
Čiščenje ustne votline je pomembno predvsem pri odstranjevanju zaužite jedkovine. Posebno pomembno je, da dobro očistimo sluznico pod jezikom in okoli obeh dlesni, saj lahko zaostala jedkovina povzroči hudo opeklino in trajno brazgotino sluznice.
Trde delce v ustni votlini najlažje očistimo s prstom, ovitim v robec ali gazo. Pomembno je, da zastrupljenec, ki je pri zavesti, v čiščenje privoli in pri tem sodeluje, saj nas lahko v nasprotnem primeru ugrizne v prst.
Tekoče jedke snovi v ustni votlini najlažje odstranimo pri zavestnem zastrupljencu z grgranjem navadne vode, ki jo mora zastrupljenec nato izpljuniti; če pa je zastrupljenec nezavesten, očistimo ustno votlino s prstom, ovitim v robec ali gazo.
Razredčevanje strupa
Cilj razredčevanja je zmanjšanje koncentracije zaužite strupene snovi, ki je v stiku s sluznico prebavil. Čim hitrejše razredčevanje z vodo je koristno predvsem pri zaužitju jedkovin.
Zastrupljenec naj popije 1–2 decilitra navadne vode po požirkih.
Hitro zaužitje večje količine vode lahko izzove bruhanje, kar je izredno nevarno, kadar je zastrupljenec zaužil jedkovino. Bruhanje namreč dodatno poškoduje stene prebavil in lahko povzroči celo razpok stene prebavil.
Osebi, ki ni pri zavesti ne smemo dati piti oziroma jesti ničesar!
Izničevanje učinka strupa z zaužitjem limoninega soka, kisa, milnice, soli ali surovih jajc ni dovoljeno!
Zastrupljencu ne smemo nikoli dati piti mleka brez posveta z zdravnikom.

Izzivanje bruhanja
Bruhanje izzovemo le po posvetu z zdravnikom in samo v primeru, ko je zastrupljenec pri zavesti in sodeluje. Bruhanje izzovemo tako, da s prstom ali mehkim predmetom dražimo jeziček na mehkem nebu ali žrelo.
Preden izzovemo bruhanje, mora zastrupljenec popiti 1–2 decilitra navadne vode.
Izzivanje bruhanja je prepovedano pri: zastrupitvah z jedkovinami (kisline, baze, jedke soli),zastrupitvah s hlapnimi organskimi topili (bencin, nafta, petrolej, eterično olje, aceton), zastrupitvah, ki povzročajo krče, moteni zavesti ali odsotnem žrelnem refleksu in nosečnicah.
Uporaba slane vode za izzivanje bruhanja ni dovoljena.
Uporaba aktivnega oglja
Aktivno oglje v prebavilih veže strup ter s tem prepreči prehod strupa v kri. Pri zastrupitvah uporabljamo aktivno oglje le v obliki prahu in granul.
Aktivno oglje je učinkovito pri zaužitju večine strupov, pri nekaterih zastrupitvah pa je lahko škodljivo, zato ga lahko damo zastrupljencu le po posvetu z zdravnikom!
Ne smemo ga dati pri zastrupitvah z jedkovinam, ker v tem primeru ni koristno in hkrati onemogoči preiskavo prebavil. Ravno tako ni učinkovito pri zaužitju etanola, litija in železa.
En gram aktivnega oglja na kilogram telesne teže zastrupljenca oziroma največ 25 gramov zmešamo z navadno vodo v razmerju 1 : 4. Zastrupljenec naj popije aktivno oglje, pomešano z vodo, postopno po požirkih. Vse zastrupljence, ki smo jim dali aktivno oglje, moramo opazovati zaradi nevarnosti bruhanja in vdiha oglja ter odpeljati na pregled k zdravniku.
Odstranjevanje strupa s kože
Kožo moramo čim hitreje očistiti z navadno vodo in milnico. Pomembno je, da strupa ne razširimo na zdrave predele kože in da si med čiščenjem ne poškodujemo rok!
Zastrupljencu odstranimo obleko tako, da jo razrežemo ali raztrgamo, pri jedkovinah pa jo najprej speremo. Kožo splaknemo z mlačno vodo, jo očistimo z mlačno milnico in ponovno dobro izperemo. Pazimo, da voda s strupom ne odteka na zdrave predele kože;
Uporabljati moramo rokavice! Poškodovano kožo nato pokrijemo s suhim sterilnim povojem. Če je poškodovan obraz, ga ne obvezujemo. Mehurjev ne prediramo.

Odstranjevanje strupa pri vdihavanju strupa
Pri reševanju zastrupljenca, ki se je zastrupil s plini, je zelo pomembno, da v prostoru ni več strupenih plinov. Strupen plin lahko odstranimo s prezračevanjem prostora (odpremo vrata in okna) in/ali z zaprtjem dovoda strupenega plina (cevi plinske napeljave so rumene barve).
Ob vstopu v prostor moramo čimbolj zadržati dih. Zastrupljenca moramo takoj premestiti na svež zrak.
V primeru, da iz prostora ne moremo odstraniti plina ali da ne moremo preveriti njegove prisotnosti in nimamo zaščitne opreme, moramo počakati na pomoč gasilcev.
Odstranjevanje strupa iz oči
Zastrupljencu, ki mu je prišel strup v oči, moramo čim hitreje izprati oči. Pred izpiranjem odstranimo kontaktne leče in trdne delce. Jedkih tujkov NE poskušamo odstraniti, ker lahko poslabšamo poškodbo očesa, če se premaknejo.
Oči izpiramo vsaj 15 minut, lahko tudi med prevozom. S palcem in kazalcem razpremo očesni veki, vendar tega ne smemo početi na silo in pritiskati na zrklo. Za izpiranje uporabimo curek iz pipe ali posodo z livčkom, napolnjeno z navadno vodo. Blag curek mlačne čiste vode usmerimo v notranji kot očesne reže oz. na koren nosu, če sta prizadeti obe očesi. Curek vode ne sme teči naravnost na zrklo, voda mora teči od notranje strani očesne reže navzven. V oko ne smemo dati očesnih kapljic.
7. Prevoz zastrupljenca
Poskrbeti moramo za hiter in varen prevoz zastrupljenca do zdravnika. Najprimernejši je prevoz z rešilnim avtomobilom, ki ga napoti zdravnik po našem klicu na pomoč, saj je lahko nestrokoven prevoz škodljiv. Med prevozom mora biti zastrupljenec v ustreznem položaju (npr. v bočnem položaju za nezavestnega). Stanje zastrupljenca se lahko hitro poslabša, zato ga moramo med prevozom vedno spremljati. Z zastrupljencem obvezno pošljemo tudi ostanke strupa in embalažo. V bolnišnico napotimo tudi svojce in očividce ali sporočimo njihovo telefonsko številko, da bodo lahko pomagali pri razjasnitvi okoliščin zastrupitve.

Viri:
Ahčan U. Prva pomoč. Priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči Križ Slovenije, 2006
www.zastrupitve.net